Page 35 - Lazar, Irena, Aleksander Panjek in Jonatan Vinkler. Ur. 2020. Mikro in makro. Pristopi in prispevki k humanističnim vedam ob dvajsetletnici UP Fakultete za humanistične študije, 1. knjiga. Koper: Založba Univerze na Primorskem
P. 35
migracije v slovenskem »zamejstvu« v italiji po drugi svetovni vojni
čajem območja, mejo z Jugoslavijo in ideološkim konfliktom med vzho-
dom ter zahodom. S hladno vojno je bilo slovensko naselitveno območje
ob meji »komunističnega slovanskega sveta« ujeto v vojaško cono. Meja
je bila posejana z vojaškimi objekti zahodnega pakta in vojaške služnosti
so onemogočale gospodarsko izkoriščanje obsežnega dela agrarnih povr-
šin. Še bolj je h gospodarski depresiji prispevala italijanska politika utrje-
vanja vzhodne meje, katere cilj je bil razredčiti prebivalstvo in vtisniti ob-
močju italijanski značaj. Te cilje so oblasti zasledovale na več načinov. Pri
prostorskem načrtovanju so Beneško Slovenijo, ki nima izrazito gorskih
značilnosti in bi se lahko v celoti agrarno izkoriščala, uvrstile med gozdno-
-pašniška območja. S tem so omejile možnosti modernizacije in razvoja
kmetijstva (Kalc in Kodrič 1992; 2007).
Protijugoslovanske politične sile in sami državni organi so na razne
načine netili protislovensko gonjo in vzdrževali napeto politično ozračje.
Vsak izraz slovenske identitete je bil nezaželen in ožigosan z nelojalnostjo
do Italije, prebivalstvo je bilo deležno poniževanj in obtožb »slavokomuniz-
ma«, simpatizerji opozicijskih strank in sindikatov, pripadniki in podpor-
niki narodnoosvobodilnih gibanj med vojno, narodni in kulturni aktivisti
so doživljali diskriminacije, politično preganjanje, ustrahovanje in aretaci-
je. Za strategijo napetosti so poleg uradne politike in državnih organov sta-
le oborožene tajne organizacije v službi zahodnega vojaškega zavezništva,
ki so bile na terenu zadolžene za organizacijo obrambe pred morebitno in-
vazijo sil Varšavskega pakta. Člani teh organizacij, ki so bile izraz italijan-
skih vojaškoobveščevalnih služb, med njimi tudi domačini, so ves povojni
čas izvajali nacionalistični pritisk na slovensko prebivalstvo (Zuanella 1998;
Kalc 2002, 145–51). Izseljevanje je pomenilo tudi beg od morečega ozračja,
ki je še v osemdesetih letih v Benečiji preprečevalo bolj sproščeno življenje.
Ker je bilo po vojni italijansko gospodarstvo v težavah in je v državi
vladala velika brezposelnost, se je izseljevanje iz Beneške Slovenije in Rezije
obrnilo predvsem v tujino. K temu ga je usmerjala sama italijanska drža-
va, ki je »izvažanje« delovne sile vključila med programske smernice eko-
nomske politike in izseljencem tlakovala pot z meddržavnimi sporazumi
za izmenjavo delovne sile. Prvo tako pogodbo je Italija sklenila leta 1946 z
Belgijo, ki ji je primanjkovalo rok za ponoven zagon svoje temeljne panoge,
premogovništva. Leta 1947 so sledili sporazumi za sprejemanje italijanskih
delavcev s Francijo, nato s Švico, z Nemčijo, Nizozemsko, Luksemburgom,
Veliko Britanijo in s Švedsko (Komac 1991, 645–46). V belgijskih rudar-
skih središčih so nastale številne beneškoslovenske naselbine in ravno tako
v drugih evropskih državah, kjer so se izseljenci zaposlovali predvsem v
33
čajem območja, mejo z Jugoslavijo in ideološkim konfliktom med vzho-
dom ter zahodom. S hladno vojno je bilo slovensko naselitveno območje
ob meji »komunističnega slovanskega sveta« ujeto v vojaško cono. Meja
je bila posejana z vojaškimi objekti zahodnega pakta in vojaške služnosti
so onemogočale gospodarsko izkoriščanje obsežnega dela agrarnih povr-
šin. Še bolj je h gospodarski depresiji prispevala italijanska politika utrje-
vanja vzhodne meje, katere cilj je bil razredčiti prebivalstvo in vtisniti ob-
močju italijanski značaj. Te cilje so oblasti zasledovale na več načinov. Pri
prostorskem načrtovanju so Beneško Slovenijo, ki nima izrazito gorskih
značilnosti in bi se lahko v celoti agrarno izkoriščala, uvrstile med gozdno-
-pašniška območja. S tem so omejile možnosti modernizacije in razvoja
kmetijstva (Kalc in Kodrič 1992; 2007).
Protijugoslovanske politične sile in sami državni organi so na razne
načine netili protislovensko gonjo in vzdrževali napeto politično ozračje.
Vsak izraz slovenske identitete je bil nezaželen in ožigosan z nelojalnostjo
do Italije, prebivalstvo je bilo deležno poniževanj in obtožb »slavokomuniz-
ma«, simpatizerji opozicijskih strank in sindikatov, pripadniki in podpor-
niki narodnoosvobodilnih gibanj med vojno, narodni in kulturni aktivisti
so doživljali diskriminacije, politično preganjanje, ustrahovanje in aretaci-
je. Za strategijo napetosti so poleg uradne politike in državnih organov sta-
le oborožene tajne organizacije v službi zahodnega vojaškega zavezništva,
ki so bile na terenu zadolžene za organizacijo obrambe pred morebitno in-
vazijo sil Varšavskega pakta. Člani teh organizacij, ki so bile izraz italijan-
skih vojaškoobveščevalnih služb, med njimi tudi domačini, so ves povojni
čas izvajali nacionalistični pritisk na slovensko prebivalstvo (Zuanella 1998;
Kalc 2002, 145–51). Izseljevanje je pomenilo tudi beg od morečega ozračja,
ki je še v osemdesetih letih v Benečiji preprečevalo bolj sproščeno življenje.
Ker je bilo po vojni italijansko gospodarstvo v težavah in je v državi
vladala velika brezposelnost, se je izseljevanje iz Beneške Slovenije in Rezije
obrnilo predvsem v tujino. K temu ga je usmerjala sama italijanska drža-
va, ki je »izvažanje« delovne sile vključila med programske smernice eko-
nomske politike in izseljencem tlakovala pot z meddržavnimi sporazumi
za izmenjavo delovne sile. Prvo tako pogodbo je Italija sklenila leta 1946 z
Belgijo, ki ji je primanjkovalo rok za ponoven zagon svoje temeljne panoge,
premogovništva. Leta 1947 so sledili sporazumi za sprejemanje italijanskih
delavcev s Francijo, nato s Švico, z Nemčijo, Nizozemsko, Luksemburgom,
Veliko Britanijo in s Švedsko (Komac 1991, 645–46). V belgijskih rudar-
skih središčih so nastale številne beneškoslovenske naselbine in ravno tako
v drugih evropskih državah, kjer so se izseljenci zaposlovali predvsem v
33
