Page 37 - Lazar, Irena, Aleksander Panjek in Jonatan Vinkler. Ur. 2020. Mikro in makro. Pristopi in prispevki k humanističnim vedam ob dvajsetletnici UP Fakultete za humanistične študije, 1. knjiga. Koper: Založba Univerze na Primorskem
P. 37
migracije v slovenskem »zamejstvu« v italiji po drugi svetovni vojni
industrijskem območju v Furlaniji živelo 10.000 oseb, izhajajočih iz Rezije,
Nadiških in Terskih dolin. Že prej pa je večina rezijanskega in beneškoslo-
venskega prebivalstva živela zunaj svojega zgodovinskega naselitvenega ob-
močja, v Italiji in drugod po svetu. (Komac 1991, 646–47).
6. Migracije in »manjšinska ekonomija«
Prostor, ki ga poznamo kot slovensko zamejstvo v Italiji, je glede na svoje
naravne značilnosti, družbenoekonomske razmere in perspektive ter vpli-
ve zgodovinskih in sodobnih političnih dogajanj tudi z vidika migracij-
skih procesov ostajal raznolik. Beneška Slovenija in Rezija sta po vojni oh-
ranjali tradicionalen izseljenski značaj. Izseljevanje je zaradi spremenjene
tipologije doseglo svojo najakutnejšo stopnjo. Prišlo je do izpraznjevanja
zgodovinskega etničnega naselitvenega območja in razširitve geografske-
ga pojmovanja beneškoslovenske skupnosti oziroma izvora prebivalstva na
območja nove naselitve. Z vidika slovenske narodne manjšine preučevalci
izpostavljajo dejstvo, da so načrti za odstranjevanje elementov »slovanstva«
z vzhodne meje nacionalnega ozemlja, ki jih je Italija zasledovala od same-
ga začetka v šestdesetih letih 19. stoletja, dosegli najvidnejše uspehe po 2.
svetovni vojni, torej v času demokracije (Kalc in Kodrič 1992).
Drugače je bilo na Goriškem in Tržaškem. Po selitvah slovenskega
(in drugega) prebivalstva, povezanih neposredno in posredno z »zgodo-
vino« meje, so tako Gorica in druga gospodarska središča goriške pokra-
jine kot Trst ohranjali svojo atraktivno oziroma stabilizacijsko vlogo. Med
tukajšnjimi Slovenci je bilo izseljevanje od šestdesetih let veliko manj po-
udarjeno. Temu je ključno botrovala vsestranska organiziranost naro-
dne manjšine, ki je s postopno relaksacijo političnih odnosov med Italijo
in Jugoslavijo igrala obojestransko povezovalno vlogo. Meja med Italijo in
Jugoslavijo, ki je od sedemdesetih let dalje slovela kot »najbolj odprta meja v
Evropi«, je na območju z naravnimi in infrastrukturnimi danostmi ter zgo-
dovinsko tradicijo gospodarskih izmenjav postala velika gospodarska pri-
ložnost. Slovenska narodna manjšina je ob podpori socialistične Jugoslavije
s svojimi gospodarskimi organizacijami igrala vlogo posrednika med kapi-
talističnim in socialističnim družbenogospodarskim redom. T. i. družbe-
no gospodarstvo, od podjetij do bank in zadružnogospodarskih ustanov,
ki se je razvilo v manjšinskem kontekstu, je slovenski skupnosti omogo-
čalo obstoj in razvoj, profesionalne kulturne in družbene organizacije, ki
so se financirale iz virov iz Slovenije, ter zagotavljalo veliko število delov-
nih mest. Enako velja za javno upravo, zlasti na ravni občin, in predvsem
35
industrijskem območju v Furlaniji živelo 10.000 oseb, izhajajočih iz Rezije,
Nadiških in Terskih dolin. Že prej pa je večina rezijanskega in beneškoslo-
venskega prebivalstva živela zunaj svojega zgodovinskega naselitvenega ob-
močja, v Italiji in drugod po svetu. (Komac 1991, 646–47).
6. Migracije in »manjšinska ekonomija«
Prostor, ki ga poznamo kot slovensko zamejstvo v Italiji, je glede na svoje
naravne značilnosti, družbenoekonomske razmere in perspektive ter vpli-
ve zgodovinskih in sodobnih političnih dogajanj tudi z vidika migracij-
skih procesov ostajal raznolik. Beneška Slovenija in Rezija sta po vojni oh-
ranjali tradicionalen izseljenski značaj. Izseljevanje je zaradi spremenjene
tipologije doseglo svojo najakutnejšo stopnjo. Prišlo je do izpraznjevanja
zgodovinskega etničnega naselitvenega območja in razširitve geografske-
ga pojmovanja beneškoslovenske skupnosti oziroma izvora prebivalstva na
območja nove naselitve. Z vidika slovenske narodne manjšine preučevalci
izpostavljajo dejstvo, da so načrti za odstranjevanje elementov »slovanstva«
z vzhodne meje nacionalnega ozemlja, ki jih je Italija zasledovala od same-
ga začetka v šestdesetih letih 19. stoletja, dosegli najvidnejše uspehe po 2.
svetovni vojni, torej v času demokracije (Kalc in Kodrič 1992).
Drugače je bilo na Goriškem in Tržaškem. Po selitvah slovenskega
(in drugega) prebivalstva, povezanih neposredno in posredno z »zgodo-
vino« meje, so tako Gorica in druga gospodarska središča goriške pokra-
jine kot Trst ohranjali svojo atraktivno oziroma stabilizacijsko vlogo. Med
tukajšnjimi Slovenci je bilo izseljevanje od šestdesetih let veliko manj po-
udarjeno. Temu je ključno botrovala vsestranska organiziranost naro-
dne manjšine, ki je s postopno relaksacijo političnih odnosov med Italijo
in Jugoslavijo igrala obojestransko povezovalno vlogo. Meja med Italijo in
Jugoslavijo, ki je od sedemdesetih let dalje slovela kot »najbolj odprta meja v
Evropi«, je na območju z naravnimi in infrastrukturnimi danostmi ter zgo-
dovinsko tradicijo gospodarskih izmenjav postala velika gospodarska pri-
ložnost. Slovenska narodna manjšina je ob podpori socialistične Jugoslavije
s svojimi gospodarskimi organizacijami igrala vlogo posrednika med kapi-
talističnim in socialističnim družbenogospodarskim redom. T. i. družbe-
no gospodarstvo, od podjetij do bank in zadružnogospodarskih ustanov,
ki se je razvilo v manjšinskem kontekstu, je slovenski skupnosti omogo-
čalo obstoj in razvoj, profesionalne kulturne in družbene organizacije, ki
so se financirale iz virov iz Slovenije, ter zagotavljalo veliko število delov-
nih mest. Enako velja za javno upravo, zlasti na ravni občin, in predvsem
35
