Page 36 - Lazar, Irena, Aleksander Panjek in Jonatan Vinkler. Ur. 2020. Mikro in makro. Pristopi in prispevki k humanističnim vedam ob dvajsetletnici UP Fakultete za humanistične študije, 1. knjiga. Koper: Založba Univerze na Primorskem
P. 36
mikro in makro: pr istopi in pr ispevki k humanističnim vedam ob dvajsetletnici up fhš
gradbeništvu in industriji. Dekleta so kot že med svetovnima vojnama sto-
pala na trg gostinskega osebja in predvsem služenja pri družinah v italijan-
skih in tujih mestih (Mlekuž 2004). Med cilji te ženske delovne migracije je
bila še v petdesetih letih tudi Velika Britanija (Kalc 2000). Del izseljencev
se je v okviru mednarodnih shem usmeril tudi v prekooceanske dežele, in
sicer v Argentino, Venezuelo, Brazilijo, Urugvaj, Kanado, Avstralijo in ne-
katere afriške države (Fotoalbum 1986; Kalc in Kodrič 1992, 207). Tudi tu še
danes obstajajo številne beneškoslovenske skupnosti. Mnogi so se, zlasti v
prvih povojnih letih, odpravljali v tujino na svojo roko in pogosto ilegalno.
Delali so v težkih pogojih in brez zaščite pred izkoriščanjem. Nekateri so
v prvih povojnih letih namesto v tujini iskali zaposlitve v Sloveniji. Zaradi
ilegalnega odhoda in tudi iz političnoideoloških razlogov so jih po pov-
ratku v Italijo čakali sodni pregoni. Zaradi zakonskih zapletov in težav
pri transferju prihrankov je bilo problematično tudi legalno izseljevanje v
Slovenijo (Komac 1991, 647).
Z napredkom industrializacije in gospodarskim vzponom italijanske-
ga gospodarstva se je izseljevanje obrnilo tudi proti notranjemu delovnemu
trgu v severni Italiji, ki je pritegnil tudi povratnike iz tujine. Prelomnica v
tej usmeritvi in v procesu vračanja je bila popotresna obnova v drugi polo-
vici sedemdesetih in v osemdesetih letih. Sama obnova, ki je bila v primer-
javi z drugimi potresnimi območji v Italiji zelo uspešna, je ustvarila števil-
ne možnosti zaposlovanja in pognala v tek tudi ostalo deželno ekonomijo.
Zahvaljujoč Sloveniji, ki je ob potresu in po njem priskočila na pomoč so-
sednji Furlaniji in območjem v Benečiji, prizadetim s potresom, so nastala
gradbena in druga podjetja. V tem obdobju pa je v severovzhodnih italijan-
skih deželah prišlo do pospešene industrializacije in splošnega gospodar-
skega razvoja po značilnem modelu malih in srednjih obratov, ki je omogo-
čil občutno rast življenjskega standarda. Pospešena urbanizacija nižinske
Furlanije je sovpadala z dodatno depopulacijo hribovitih območij. Kljub
obnovi mnogih vasi in prisotnosti slovenskih oziroma mešanih slovensko-
-italijanskih podjetij v samih beneškoslovenskih dolinah (ta so v devetde-
setih letih večinoma propadla) se je prebivalstvo še dalje selilo v nižinska
urbana središča. Tudi povratniki iz tujine, ki so si popravili in preuredili
svoje domove v beneškoslovenskih vaseh, so se večinoma stalno naselili v
furlanskih centrih. Tako območje nove naselitve je bil geografski trikotnik
lesarske industrije, specializiran v proizvodnji stolic. Beneškoslovensko
prebivalstvo pa se je naselilo tudi drugod po Furlaniji in deloma drugih se-
vernoitalijanskih deželah. V devetdesetih letih 20. stoletja je na omenjenem
34
gradbeništvu in industriji. Dekleta so kot že med svetovnima vojnama sto-
pala na trg gostinskega osebja in predvsem služenja pri družinah v italijan-
skih in tujih mestih (Mlekuž 2004). Med cilji te ženske delovne migracije je
bila še v petdesetih letih tudi Velika Britanija (Kalc 2000). Del izseljencev
se je v okviru mednarodnih shem usmeril tudi v prekooceanske dežele, in
sicer v Argentino, Venezuelo, Brazilijo, Urugvaj, Kanado, Avstralijo in ne-
katere afriške države (Fotoalbum 1986; Kalc in Kodrič 1992, 207). Tudi tu še
danes obstajajo številne beneškoslovenske skupnosti. Mnogi so se, zlasti v
prvih povojnih letih, odpravljali v tujino na svojo roko in pogosto ilegalno.
Delali so v težkih pogojih in brez zaščite pred izkoriščanjem. Nekateri so
v prvih povojnih letih namesto v tujini iskali zaposlitve v Sloveniji. Zaradi
ilegalnega odhoda in tudi iz političnoideoloških razlogov so jih po pov-
ratku v Italijo čakali sodni pregoni. Zaradi zakonskih zapletov in težav
pri transferju prihrankov je bilo problematično tudi legalno izseljevanje v
Slovenijo (Komac 1991, 647).
Z napredkom industrializacije in gospodarskim vzponom italijanske-
ga gospodarstva se je izseljevanje obrnilo tudi proti notranjemu delovnemu
trgu v severni Italiji, ki je pritegnil tudi povratnike iz tujine. Prelomnica v
tej usmeritvi in v procesu vračanja je bila popotresna obnova v drugi polo-
vici sedemdesetih in v osemdesetih letih. Sama obnova, ki je bila v primer-
javi z drugimi potresnimi območji v Italiji zelo uspešna, je ustvarila števil-
ne možnosti zaposlovanja in pognala v tek tudi ostalo deželno ekonomijo.
Zahvaljujoč Sloveniji, ki je ob potresu in po njem priskočila na pomoč so-
sednji Furlaniji in območjem v Benečiji, prizadetim s potresom, so nastala
gradbena in druga podjetja. V tem obdobju pa je v severovzhodnih italijan-
skih deželah prišlo do pospešene industrializacije in splošnega gospodar-
skega razvoja po značilnem modelu malih in srednjih obratov, ki je omogo-
čil občutno rast življenjskega standarda. Pospešena urbanizacija nižinske
Furlanije je sovpadala z dodatno depopulacijo hribovitih območij. Kljub
obnovi mnogih vasi in prisotnosti slovenskih oziroma mešanih slovensko-
-italijanskih podjetij v samih beneškoslovenskih dolinah (ta so v devetde-
setih letih večinoma propadla) se je prebivalstvo še dalje selilo v nižinska
urbana središča. Tudi povratniki iz tujine, ki so si popravili in preuredili
svoje domove v beneškoslovenskih vaseh, so se večinoma stalno naselili v
furlanskih centrih. Tako območje nove naselitve je bil geografski trikotnik
lesarske industrije, specializiran v proizvodnji stolic. Beneškoslovensko
prebivalstvo pa se je naselilo tudi drugod po Furlaniji in deloma drugih se-
vernoitalijanskih deželah. V devetdesetih letih 20. stoletja je na omenjenem
34
