Page 38 - Lazar, Irena, Aleksander Panjek in Jonatan Vinkler. Ur. 2020. Mikro in makro. Pristopi in prispevki k humanističnim vedam ob dvajsetletnici UP Fakultete za humanistične študije, 1. knjiga. Koper: Založba Univerze na Primorskem
P. 38
mikro in makro: pr istopi in pr ispevki k humanističnim vedam ob dvajsetletnici up fhš
za šolstvo (italijanske osnovne in srednje šole s slovenskim učnim jezikom),
ki je bilo (in je še) področje najštevilnejšega zaposlovanja pripadnikov slo-
venske narodne manjšine. Vse to je slovensko prebivalstvo na Goriškem
in Tržaškem sistemsko navezovalo na manjšinski prostor in mu ponujalo
priložnosti za stabilno gospodarsko in družbeno življenje (Pahor 1998). Ne
glede na svetovnonazorska razhajanja ter politična nasprotja je ustvarjalo
tudi pogoje za relativno družbeno in kulturno kohezijo okrog manjšinskih
interesov. Izseljevanje iz profesionalnih, delovnih in drugih razlogov seve-
da ni bilo odsotno. Usmerjeno je bilo v italijanski prostor, v tujino in tudi
v Slovenijo, kjer je bilo pogosto povezano s predhodnim študijem. Ni pa
predstavljalo relevantnega družbenega problema (Stranj 1992).
7. Organiziranost zamejskega izseljenstva in identitetni vidiki
Izseljenci iz Beneške Slovenije in Rezije so se v krajih priseljevanja med se-
boj povezovali, zlasti kjer je bila naselitev bolj strnjena in jih niso ločevale
prevelike razdalje. Organizacijsko pa so se prepoznavali v furlanskem izse-
ljenstvu in se pridruževali furlanskim izseljenskim društvom. Ta so imela
dolgo tradicijo in izseljencem nudila, poleg priložnosti za druženje in ohra-
njanje kulturnih vrednot, razne usluge in oporo pri soočanju z delovnimi
vprašanji in življenjem na tujem.
V drugi polovici šestdesetih let se je med izseljenci v Švici porodila
želja po samostojni organizaciji. Izvirala je iz skrbi zaradi naraščanja iz-
seljenskega pojava in zavedanja negativnih posledic, ki jih je imel tolik-
šen odliv prebivalstva na prihodnost in sam obstoj Benečije. V tujini iz-
seljenci niso bili neposredno podvrženi italijanskemu nacionalističnemu
pritisku in so začutili priložnost, da se aktivno zavzamejo tako za svoje de-
lavske pravice kot tudi za jezikovne in kulturne tradicije. Ta socialni in na-
rodni emancipacijski čut je leta 1968 v mestecu Orbe, v švicarskem kantonu
Vaud, privedel do ustanovitve Društva beneških emigrantov (Komac 1992).
Namen društva je bil povezati izseljence iz Beneške Slovenije v samostoj-
ni organizaciji, da bi lahko ohranjali in izražali svojo narodno in kultur-
no identiteto. Izseljenci naj bi na ta način kot organiziran subjekt delovali
proti izseljevanju in družbenoekonomskemu propadanju ter za uveljavlja-
nje narodnih pravic v Benečiji. Društvo se je rodilo s pomočjo manjšinskih
organizacij iz Trsta in Gorice v okviru prizadevanj za ustvarjanje enotne-
ga manjšinskega prostora in vključevanje Slovencev iz videmske pokraji-
ne, ki niso uživali statusa manjšine, v procese razvoja slovenske manjšine v
Italiji in uveljavljanja narodnih pravic. Društvo beneških izseljencev se je v
36
za šolstvo (italijanske osnovne in srednje šole s slovenskim učnim jezikom),
ki je bilo (in je še) področje najštevilnejšega zaposlovanja pripadnikov slo-
venske narodne manjšine. Vse to je slovensko prebivalstvo na Goriškem
in Tržaškem sistemsko navezovalo na manjšinski prostor in mu ponujalo
priložnosti za stabilno gospodarsko in družbeno življenje (Pahor 1998). Ne
glede na svetovnonazorska razhajanja ter politična nasprotja je ustvarjalo
tudi pogoje za relativno družbeno in kulturno kohezijo okrog manjšinskih
interesov. Izseljevanje iz profesionalnih, delovnih in drugih razlogov seve-
da ni bilo odsotno. Usmerjeno je bilo v italijanski prostor, v tujino in tudi
v Slovenijo, kjer je bilo pogosto povezano s predhodnim študijem. Ni pa
predstavljalo relevantnega družbenega problema (Stranj 1992).
7. Organiziranost zamejskega izseljenstva in identitetni vidiki
Izseljenci iz Beneške Slovenije in Rezije so se v krajih priseljevanja med se-
boj povezovali, zlasti kjer je bila naselitev bolj strnjena in jih niso ločevale
prevelike razdalje. Organizacijsko pa so se prepoznavali v furlanskem izse-
ljenstvu in se pridruževali furlanskim izseljenskim društvom. Ta so imela
dolgo tradicijo in izseljencem nudila, poleg priložnosti za druženje in ohra-
njanje kulturnih vrednot, razne usluge in oporo pri soočanju z delovnimi
vprašanji in življenjem na tujem.
V drugi polovici šestdesetih let se je med izseljenci v Švici porodila
želja po samostojni organizaciji. Izvirala je iz skrbi zaradi naraščanja iz-
seljenskega pojava in zavedanja negativnih posledic, ki jih je imel tolik-
šen odliv prebivalstva na prihodnost in sam obstoj Benečije. V tujini iz-
seljenci niso bili neposredno podvrženi italijanskemu nacionalističnemu
pritisku in so začutili priložnost, da se aktivno zavzamejo tako za svoje de-
lavske pravice kot tudi za jezikovne in kulturne tradicije. Ta socialni in na-
rodni emancipacijski čut je leta 1968 v mestecu Orbe, v švicarskem kantonu
Vaud, privedel do ustanovitve Društva beneških emigrantov (Komac 1992).
Namen društva je bil povezati izseljence iz Beneške Slovenije v samostoj-
ni organizaciji, da bi lahko ohranjali in izražali svojo narodno in kultur-
no identiteto. Izseljenci naj bi na ta način kot organiziran subjekt delovali
proti izseljevanju in družbenoekonomskemu propadanju ter za uveljavlja-
nje narodnih pravic v Benečiji. Društvo se je rodilo s pomočjo manjšinskih
organizacij iz Trsta in Gorice v okviru prizadevanj za ustvarjanje enotne-
ga manjšinskega prostora in vključevanje Slovencev iz videmske pokraji-
ne, ki niso uživali statusa manjšine, v procese razvoja slovenske manjšine v
Italiji in uveljavljanja narodnih pravic. Društvo beneških izseljencev se je v
36
