Page 106 - Demšar, Franci, in Jasna Kontler - Salamon. 2020. Slovenska znanost: akademska igra ali adut družbenega napredka. Koper: Založba Univerze na Primorskem
P. 106
6 Slovenski inovacijski sistem
Posveta na zrc s a zu naj bi se udeležil tudi rektor ljubljanske uni-
verze prof. dr. Stanislav Pejovnik, sicer doktor kemijskih znanosti, ki
prav tako vodi nacionalno komisijo za Unesco. Rektor ni prišel – bil je
nujno zadržan –, je pa zato posebej za našo prilogo predstavil svoje sta-
lišče o pomenu družboslovnih in humanističnih ved: »Današnji svet po-
gosto definiramo kot globalno vas. Dejansko pa živimo v svetu, polnem
tako velikih nasprotij, kot jih na našem planetu še ni bilo. Na enem kon-
cu se bogati borijo z debelostjo, na drugem vsakih dvajset sekund zaradi
lakote umre otrok. Na enem koncu proizvajajo novo in novo orožje, ga
za velike denarje prodajajo na drugi konec, kjer se neusmiljeno pobija-
jo, medtem ko modri varnostni svet tedne in mesece razpravlja o tem,
kaj bi morali narediti. Vsakemu polpismenemu človeku pa je jasno, da
se brez orožja ne da pobijati. In še in še bi lahko našteval.
Zakaj me mučijo takšna vprašanja? Domnevam, da je eden od vzro-
kov dejstvo, da so multinacionalke in centri finančnega kapitala po-
membno prispevali k temu. Zakaj? V takšnih globalnih sistemih, ki ve-
činoma poslujejo zunaj vseh znanih kontrolnih mehanizmov demokra-
tičnega sveta (volitve, odgovornost družbeni skupnosti, ne le lastni-
kom . . .), je edino gibalo razvoja profit. To pa pomeni popolno konku-
renco. Zaradi tega so zainteresirani le za financiranje projektov, ki dajo
rezultat takoj.
To seveda zahteva izjemno specializacijo in vodi v fragmentiranost
ter nazadnje pripelje do neenakomernega razvoja znanosti in tehnike
na eni strani ter humanističnih raziskav na drugi. Zadnje so strahovito
podfinancirane, saj ne samo da večinoma ne dajejo profita takoj, am-
pak pogosto celo opozarjajo, da svet ne sme iti v smer, ki ustreza cen-
trom finančnega kapitala. Končna posledica je pomanjkanje celovitega,
holističnega pristopa k reševanju nenavadnosti, ki sem jih namenoma
v rahlo pretirani obliki prikazal na začetku. Zato sem, čeprav trd nara-
voslovec, vedno bolj prepričan, da je edina možna pot tista, ki omogoča
celovit in sočasen razvoj vseh znanosti. Zato moram tako delovati tudi
kot rektor univerze (universita = celota).«
Omenimo za konec še to, da je dr. Borut Rončević, soustanovitelj fa-
kultete za uporabne družbene študije, sedanji direktor Direktorata za
visoko šolstvo in znanost na Ministrstvu za izobraževanje, znanost,
kulturo in šport – za ti področji tam ni državnega sekretarja – na svo-
jem blogu komentiral vabilo na omenjeni posvet. Napisal je, da je do-
godek najprej razumel kot »razmeroma nekreativno kruhoborsko ma-
nifestacijo«, nato pa si je vabilo vendar zaslužilo njegovo pozornost,
104
Posveta na zrc s a zu naj bi se udeležil tudi rektor ljubljanske uni-
verze prof. dr. Stanislav Pejovnik, sicer doktor kemijskih znanosti, ki
prav tako vodi nacionalno komisijo za Unesco. Rektor ni prišel – bil je
nujno zadržan –, je pa zato posebej za našo prilogo predstavil svoje sta-
lišče o pomenu družboslovnih in humanističnih ved: »Današnji svet po-
gosto definiramo kot globalno vas. Dejansko pa živimo v svetu, polnem
tako velikih nasprotij, kot jih na našem planetu še ni bilo. Na enem kon-
cu se bogati borijo z debelostjo, na drugem vsakih dvajset sekund zaradi
lakote umre otrok. Na enem koncu proizvajajo novo in novo orožje, ga
za velike denarje prodajajo na drugi konec, kjer se neusmiljeno pobija-
jo, medtem ko modri varnostni svet tedne in mesece razpravlja o tem,
kaj bi morali narediti. Vsakemu polpismenemu človeku pa je jasno, da
se brez orožja ne da pobijati. In še in še bi lahko našteval.
Zakaj me mučijo takšna vprašanja? Domnevam, da je eden od vzro-
kov dejstvo, da so multinacionalke in centri finančnega kapitala po-
membno prispevali k temu. Zakaj? V takšnih globalnih sistemih, ki ve-
činoma poslujejo zunaj vseh znanih kontrolnih mehanizmov demokra-
tičnega sveta (volitve, odgovornost družbeni skupnosti, ne le lastni-
kom . . .), je edino gibalo razvoja profit. To pa pomeni popolno konku-
renco. Zaradi tega so zainteresirani le za financiranje projektov, ki dajo
rezultat takoj.
To seveda zahteva izjemno specializacijo in vodi v fragmentiranost
ter nazadnje pripelje do neenakomernega razvoja znanosti in tehnike
na eni strani ter humanističnih raziskav na drugi. Zadnje so strahovito
podfinancirane, saj ne samo da večinoma ne dajejo profita takoj, am-
pak pogosto celo opozarjajo, da svet ne sme iti v smer, ki ustreza cen-
trom finančnega kapitala. Končna posledica je pomanjkanje celovitega,
holističnega pristopa k reševanju nenavadnosti, ki sem jih namenoma
v rahlo pretirani obliki prikazal na začetku. Zato sem, čeprav trd nara-
voslovec, vedno bolj prepričan, da je edina možna pot tista, ki omogoča
celovit in sočasen razvoj vseh znanosti. Zato moram tako delovati tudi
kot rektor univerze (universita = celota).«
Omenimo za konec še to, da je dr. Borut Rončević, soustanovitelj fa-
kultete za uporabne družbene študije, sedanji direktor Direktorata za
visoko šolstvo in znanost na Ministrstvu za izobraževanje, znanost,
kulturo in šport – za ti področji tam ni državnega sekretarja – na svo-
jem blogu komentiral vabilo na omenjeni posvet. Napisal je, da je do-
godek najprej razumel kot »razmeroma nekreativno kruhoborsko ma-
nifestacijo«, nato pa si je vabilo vendar zaslužilo njegovo pozornost,
104
