Page 110 - Demšar, Franci, in Jasna Kontler - Salamon. 2020. Slovenska znanost: akademska igra ali adut družbenega napredka. Koper: Založba Univerze na Primorskem
P. 110
7 Univerze/inštituti
usmeritev inštituta lahko temeljnega ali aplikativno-tehnološkega zna-
čaja. Je za državo bolje, da se več raziskav opravi na univerzah ali na
inštitutih?
Za odgovor na to vprašanje se moramo najprej vprašati, kaj je namen
znanosti. Graham Lawton znanost opredeljuje kot metodo sistematič-
nega postavljanja vprašanj in iskanja odgovorov nanje (»The Big Questi-
ons«, 2014). Na ta način se poraja novo in novo znanje, s tem se gradi
svetovna zakladnica znanja, iz katere lahko črpajo gospodarstvo pri is-
kanju novih tehnoloških rešitev, kultura za civiliziranje družbe, družba
pa pri prizadevanjih za splošno dobro.
A pri tem smo nekaj spregledali. Svetovna zakladnica znanja namreč
predpostavlja zgolj javno dostopne rezultate znanstvenega raziskova-
nja (članke, študije, razprave, knjige), ne pa tudi drugih poti, po katerih
se znanstvena dognanja širijo. Veliko vlogo – še posebej za male države
– pri širjenju znanja igrajo med drugim osebni stiki.
Med stiki sta najpomembnejša stik med razvojnikom v podjetju ter
raziskovalcem na inštitutu ali univerzi in stik med profesorji in študen-
ti. Prvi stik se vzpostavlja, kadar univerza ali inštitut gospodarstvu lah-
ko ponudita primerna znanja. Pri tem ni pomembno, katera od teh usta-
nov postane partner gospodarstva – v Sloveniji ima gospodarstvo sicer
nekaj več pogodb z univerzami kot z inštituti –, pomembno je predvsem
področje raziskav.
Ozrimo se še k stikom med profesorji in študenti. V študijskem pro-
cesu je ključen prenos tistega znanja, ki izhaja iz temeljnih raziskav. Pri
primerjavi dveh profesorjev, ki sta približno enako dobra predavatelja,
ima tisti profesor, ki je obenem tudi dober raziskovalec, pri pedagoškem
delu bistveno prednost. Poučevanje na univerzi, še posebno na stopnji
doktorskega študija, je glede na način prenašanja znanja namreč korak
dlje od srednješolskega poučevanja. Pomembno postane ne le ustaljeno,
že splošno sprejeto znanje, kakršnega narekuje srednješolski učni pro-
gram, temveč tudi živo znanje, znanje, ki je še v razvoju. Tako znanje pa
lahko prepričljivo podajajo samo tisti profesorji, ki pri razvijanju novih
znanj tudi sami sodelujejo, ki so torej tudi raziskovalci. Univerza zato
lahko le s takšnimi kadri oziroma z raziskovalnimi možnostmi vzdržuje
kakovostno raven študija.
Vrnimo se zdaj k vprašanju, ali je za državo pomembnejše raziskova-
nje na univerzah ali na inštitutih (Matekovič, 2017). Odgovor se težko
nagne na eno ali drugo stran, saj je pomembno tako raziskovanje na
univerzah kot na inštitutih, enako pomembni pa sta tudi temeljno in
108
usmeritev inštituta lahko temeljnega ali aplikativno-tehnološkega zna-
čaja. Je za državo bolje, da se več raziskav opravi na univerzah ali na
inštitutih?
Za odgovor na to vprašanje se moramo najprej vprašati, kaj je namen
znanosti. Graham Lawton znanost opredeljuje kot metodo sistematič-
nega postavljanja vprašanj in iskanja odgovorov nanje (»The Big Questi-
ons«, 2014). Na ta način se poraja novo in novo znanje, s tem se gradi
svetovna zakladnica znanja, iz katere lahko črpajo gospodarstvo pri is-
kanju novih tehnoloških rešitev, kultura za civiliziranje družbe, družba
pa pri prizadevanjih za splošno dobro.
A pri tem smo nekaj spregledali. Svetovna zakladnica znanja namreč
predpostavlja zgolj javno dostopne rezultate znanstvenega raziskova-
nja (članke, študije, razprave, knjige), ne pa tudi drugih poti, po katerih
se znanstvena dognanja širijo. Veliko vlogo – še posebej za male države
– pri širjenju znanja igrajo med drugim osebni stiki.
Med stiki sta najpomembnejša stik med razvojnikom v podjetju ter
raziskovalcem na inštitutu ali univerzi in stik med profesorji in študen-
ti. Prvi stik se vzpostavlja, kadar univerza ali inštitut gospodarstvu lah-
ko ponudita primerna znanja. Pri tem ni pomembno, katera od teh usta-
nov postane partner gospodarstva – v Sloveniji ima gospodarstvo sicer
nekaj več pogodb z univerzami kot z inštituti –, pomembno je predvsem
področje raziskav.
Ozrimo se še k stikom med profesorji in študenti. V študijskem pro-
cesu je ključen prenos tistega znanja, ki izhaja iz temeljnih raziskav. Pri
primerjavi dveh profesorjev, ki sta približno enako dobra predavatelja,
ima tisti profesor, ki je obenem tudi dober raziskovalec, pri pedagoškem
delu bistveno prednost. Poučevanje na univerzi, še posebno na stopnji
doktorskega študija, je glede na način prenašanja znanja namreč korak
dlje od srednješolskega poučevanja. Pomembno postane ne le ustaljeno,
že splošno sprejeto znanje, kakršnega narekuje srednješolski učni pro-
gram, temveč tudi živo znanje, znanje, ki je še v razvoju. Tako znanje pa
lahko prepričljivo podajajo samo tisti profesorji, ki pri razvijanju novih
znanj tudi sami sodelujejo, ki so torej tudi raziskovalci. Univerza zato
lahko le s takšnimi kadri oziroma z raziskovalnimi možnostmi vzdržuje
kakovostno raven študija.
Vrnimo se zdaj k vprašanju, ali je za državo pomembnejše raziskova-
nje na univerzah ali na inštitutih (Matekovič, 2017). Odgovor se težko
nagne na eno ali drugo stran, saj je pomembno tako raziskovanje na
univerzah kot na inštitutih, enako pomembni pa sta tudi temeljno in
108
