Page 112 - Demšar, Franci, in Jasna Kontler - Salamon. 2020. Slovenska znanost: akademska igra ali adut družbenega napredka. Koper: Založba Univerze na Primorskem
P. 112
7 Univerze/inštituti
štitut (kemija), z rc s a z u (humanistika), Nacionalni inštitut za bio-
logijo. V to skupino javnih ustanov, s katerimi gospodarstvo že zaradi
značilnosti področij sodeluje v razmeroma omejenem obsegu, spadajo
še manjši inštituti, kot sta Inštitut za narodnostna vprašanja in Inštitut
za novejšo zgodovino. Na omenjenih inštitutih so razvili visoko raven
znanosti in nekateri oddelki odlično sodelujejo tudi z gospodarstvom.
z rc s a z u se na primer ukvarja s pomembnimi temeljnimi humani-
stičnimi raziskovanji, objavlja temeljna monografska dela, sijajno skrbi
za razvoj slovenskih znanstvenih zbirk. Z gospodarstvom in ministr-
stvi, ki niso neposredno zadolžena za znanost, intenzivneje sodelujejo
predvsem znanstvene ustanove s področij tehnike, biotehnike in druž-
boslovja. Inštituti na teh področjih so manjše ustanove, ki skupno prej-
mejo okoli 15 odstotkov vseh raziskovalnih sredstev, namenjenih inšti-
tutom (Geološki zavod Slovenije, Gozdarski inštitut Slovenije, Inštitut
za ekonomska raziskovanja, Inštitut za kovinske materiale in tehnolo-
gije, Kmetijski inštitut Slovenije, Pedagoški inštitut, Urbanistični inšti-
tut Republike Slovenije, Zavod za gradbeništvo Slovenije).
Problem razmerja med raziskovalnimi potenciali na univerzah in
inštitutih oziroma deleža sredstev, ki je za raziskovanja na univerzah
manjši kot na inštitutih, ni samo v višini sredstev, pač pa tudi v tem, da
se slovenski raziskovalni inštituti pretežno ukvarjajo s temeljnimi razi-
skavami in premalo z aplikativnimi. Slika 7.1 na prejšnji strani kaže, da
ima med uspešnimi državami eu največji delež inštitutskih raziskovanj
Nemčija, in sicer 45 odstotkov, kar je 10 odstotkov manj kot Slovenija.
Vendar je velik delež nemškega inštitutskega raziskovanja aplikativno
tehnološko usmerjen (Fraunhoferjevi inštituti v celoti, Helmholtzovi in
Leibnizovi inštituti pa deloma), pretežno v temeljno raziskovanje pa so
usmerjeni denimo Max-Planckovi inštituti. Ob tem je zaradi velikosti
države za povezave med znanostjo in tehnologijo v Nemčiji veliko več
možnosti kot pri nas.
Razlog, da imajo bivše vzhodnoevropske države približno enako raz-
merje med inštitutsko in univerzitetno znanostjo, leži v dediščini nji-
hovega inovacijskega sistema, verigah raziskovalnih inštitutov, ki so bi-
li zgrajeni po drugi svetovni vojni in jih praviloma centralno upravljajo
akademije znanosti in umetnosti (linearni model). Koncept seveda iz-
haja iz prizadevanj Sovjetske zveze, da bi čim hitreje nadoknadili tehno-
loški zaostanek za zahodom, enega od načinov, kako to doseči, pa so vi-
deli v intenzivni znanstveni dejavnosti raziskovalnih inštitutov. Vendar
je tak inovacijski sistem onemogočal interdisciplinarnost in med njego-
110
štitut (kemija), z rc s a z u (humanistika), Nacionalni inštitut za bio-
logijo. V to skupino javnih ustanov, s katerimi gospodarstvo že zaradi
značilnosti področij sodeluje v razmeroma omejenem obsegu, spadajo
še manjši inštituti, kot sta Inštitut za narodnostna vprašanja in Inštitut
za novejšo zgodovino. Na omenjenih inštitutih so razvili visoko raven
znanosti in nekateri oddelki odlično sodelujejo tudi z gospodarstvom.
z rc s a z u se na primer ukvarja s pomembnimi temeljnimi humani-
stičnimi raziskovanji, objavlja temeljna monografska dela, sijajno skrbi
za razvoj slovenskih znanstvenih zbirk. Z gospodarstvom in ministr-
stvi, ki niso neposredno zadolžena za znanost, intenzivneje sodelujejo
predvsem znanstvene ustanove s področij tehnike, biotehnike in druž-
boslovja. Inštituti na teh področjih so manjše ustanove, ki skupno prej-
mejo okoli 15 odstotkov vseh raziskovalnih sredstev, namenjenih inšti-
tutom (Geološki zavod Slovenije, Gozdarski inštitut Slovenije, Inštitut
za ekonomska raziskovanja, Inštitut za kovinske materiale in tehnolo-
gije, Kmetijski inštitut Slovenije, Pedagoški inštitut, Urbanistični inšti-
tut Republike Slovenije, Zavod za gradbeništvo Slovenije).
Problem razmerja med raziskovalnimi potenciali na univerzah in
inštitutih oziroma deleža sredstev, ki je za raziskovanja na univerzah
manjši kot na inštitutih, ni samo v višini sredstev, pač pa tudi v tem, da
se slovenski raziskovalni inštituti pretežno ukvarjajo s temeljnimi razi-
skavami in premalo z aplikativnimi. Slika 7.1 na prejšnji strani kaže, da
ima med uspešnimi državami eu največji delež inštitutskih raziskovanj
Nemčija, in sicer 45 odstotkov, kar je 10 odstotkov manj kot Slovenija.
Vendar je velik delež nemškega inštitutskega raziskovanja aplikativno
tehnološko usmerjen (Fraunhoferjevi inštituti v celoti, Helmholtzovi in
Leibnizovi inštituti pa deloma), pretežno v temeljno raziskovanje pa so
usmerjeni denimo Max-Planckovi inštituti. Ob tem je zaradi velikosti
države za povezave med znanostjo in tehnologijo v Nemčiji veliko več
možnosti kot pri nas.
Razlog, da imajo bivše vzhodnoevropske države približno enako raz-
merje med inštitutsko in univerzitetno znanostjo, leži v dediščini nji-
hovega inovacijskega sistema, verigah raziskovalnih inštitutov, ki so bi-
li zgrajeni po drugi svetovni vojni in jih praviloma centralno upravljajo
akademije znanosti in umetnosti (linearni model). Koncept seveda iz-
haja iz prizadevanj Sovjetske zveze, da bi čim hitreje nadoknadili tehno-
loški zaostanek za zahodom, enega od načinov, kako to doseči, pa so vi-
deli v intenzivni znanstveni dejavnosti raziskovalnih inštitutov. Vendar
je tak inovacijski sistem onemogočal interdisciplinarnost in med njego-
110
