Page 114 - Demšar, Franci, in Jasna Kontler - Salamon. 2020. Slovenska znanost: akademska igra ali adut družbenega napredka. Koper: Založba Univerze na Primorskem
P. 114
7 Univerze/inštituti
da je Univerza v Ljubljani postala soustanoviteljica ij s (1970), ij s pa
pozneje tudi pridružen član ljubljanske univerze, posebej pa se jim je po-
svetila a rrs in razvila številne mehanizme sodelovanja. Danes morata
na primer pri vsakem projektu, ki se prijavi na razpis a rrs, sodelovati
vsaj dva partnerja iz različnih tipov ustanov, v večini primerov sta to
partnerja z inštituta in z univerze. Partnerstvo ni zgolj simbolično, saj
mora sodelujoča ustanova prejeti najmanj 20 odstotkov sredstev. Poleg
tega je a rrs zaradi premajhne vključenosti inštitutskih raziskovalcev
v pedagoški proces leta 2007 razvila sistem pedagoško-raziskovalnega
sodelovanja. Pri tem je izhajala iz prepričanja, da je širjenje visoke rav-
ni znanja, ki jo dosegajo slovenski inštituti, v nacionalnem interesu,
prenos znanja na študente pa ena najučinkovitejših poti. Da bi dosegla
čim večji učinek, je spodbude namenila obema stranema, raziskovalcem
z inštitutov za dopolnjevanje njihovega raziskovalnega dela s pedago-
škim in univerzam za vključevanje raziskovalcev v načrtovani pedago-
ški proces.
V slabih dveh letih je že več kot petina raziskovalcev najmanj peti-
no svojega časa namenila poučevanju na univerzah. Če bi sistem delo-
val še nekaj let, bi na univerzah najmanj petino svojega časa poučeval
že vsak raziskovalec z inštitutov. Sledila bi odločitev, da ta delež pove-
čamo na 40 odstotkov, s čimer bi dosegli zastavljena cilja: prenos bo-
gatega znanja z raziskovalnih inštitutov na študente in bistveno višji
raziskovalni delež na slovenskih univerzah. Toda reševanje tega struk-
turnega problema slovenske znanosti, ki je po mojem mnenju najbolj
pereč, je prekinilo ministrstvo za znanost, ki ga je takrat vodil mini-
ster Golobič. Še danes ne vem, zakaj. Škoda, ki jo je ministrstvo s tem
povzročilo, je velika; če bi mehanizem nemoteno deloval še naprej, bi
bila slovenska znanost danes v povsem drugačni situaciji. Kot direktor
a rr s sem ministru Golobiču takrat (septembra 2010) poslal dopis, v
katerem sem med drugim zapisal: »Taka poteza bi po mojem mnenju
pripeljala do resnih zapletov v financiranju znanosti in bi prekinila zelo
uspešen instrument, ki ga izvaja a rr s. Moje osebno mnenje je, da je
instrument vzpodbujanja pedagoško-raziskovalnega sodelovanja eden
od naših najuspešnejših instrumentov in ga postavljam ob bok projektu
mladih raziskovalcev in programskemu financiranju.« (Demšar, 2010)
Odziva ni bilo.
a rr s je problem neizkoriščenega raziskovalnega znanja slovenskih
inštitutov in premajhnega raziskovalnega deleža v pedagoškem procesu
univerz poskušala pozneje reševati še na druge načine, predlagala je na
112
da je Univerza v Ljubljani postala soustanoviteljica ij s (1970), ij s pa
pozneje tudi pridružen član ljubljanske univerze, posebej pa se jim je po-
svetila a rrs in razvila številne mehanizme sodelovanja. Danes morata
na primer pri vsakem projektu, ki se prijavi na razpis a rrs, sodelovati
vsaj dva partnerja iz različnih tipov ustanov, v večini primerov sta to
partnerja z inštituta in z univerze. Partnerstvo ni zgolj simbolično, saj
mora sodelujoča ustanova prejeti najmanj 20 odstotkov sredstev. Poleg
tega je a rrs zaradi premajhne vključenosti inštitutskih raziskovalcev
v pedagoški proces leta 2007 razvila sistem pedagoško-raziskovalnega
sodelovanja. Pri tem je izhajala iz prepričanja, da je širjenje visoke rav-
ni znanja, ki jo dosegajo slovenski inštituti, v nacionalnem interesu,
prenos znanja na študente pa ena najučinkovitejših poti. Da bi dosegla
čim večji učinek, je spodbude namenila obema stranema, raziskovalcem
z inštitutov za dopolnjevanje njihovega raziskovalnega dela s pedago-
škim in univerzam za vključevanje raziskovalcev v načrtovani pedago-
ški proces.
V slabih dveh letih je že več kot petina raziskovalcev najmanj peti-
no svojega časa namenila poučevanju na univerzah. Če bi sistem delo-
val še nekaj let, bi na univerzah najmanj petino svojega časa poučeval
že vsak raziskovalec z inštitutov. Sledila bi odločitev, da ta delež pove-
čamo na 40 odstotkov, s čimer bi dosegli zastavljena cilja: prenos bo-
gatega znanja z raziskovalnih inštitutov na študente in bistveno višji
raziskovalni delež na slovenskih univerzah. Toda reševanje tega struk-
turnega problema slovenske znanosti, ki je po mojem mnenju najbolj
pereč, je prekinilo ministrstvo za znanost, ki ga je takrat vodil mini-
ster Golobič. Še danes ne vem, zakaj. Škoda, ki jo je ministrstvo s tem
povzročilo, je velika; če bi mehanizem nemoteno deloval še naprej, bi
bila slovenska znanost danes v povsem drugačni situaciji. Kot direktor
a rr s sem ministru Golobiču takrat (septembra 2010) poslal dopis, v
katerem sem med drugim zapisal: »Taka poteza bi po mojem mnenju
pripeljala do resnih zapletov v financiranju znanosti in bi prekinila zelo
uspešen instrument, ki ga izvaja a rr s. Moje osebno mnenje je, da je
instrument vzpodbujanja pedagoško-raziskovalnega sodelovanja eden
od naših najuspešnejših instrumentov in ga postavljam ob bok projektu
mladih raziskovalcev in programskemu financiranju.« (Demšar, 2010)
Odziva ni bilo.
a rr s je problem neizkoriščenega raziskovalnega znanja slovenskih
inštitutov in premajhnega raziskovalnega deleža v pedagoškem procesu
univerz poskušala pozneje reševati še na druge načine, predlagala je na
112
