Page 113 - Demšar, Franci, in Jasna Kontler - Salamon. 2020. Slovenska znanost: akademska igra ali adut družbenega napredka. Koper: Založba Univerze na Primorskem
P. 113
Univerze/inštituti 7
1.0
0.9
0.8
0.7
0.6
0.5
0.4
0.3
0.2
0.1
0.0
1973 1976 1979 1982 1985 1988 1991 1994 1997 2000 2003 2006 2009 2012 2015
Slika 7.2 Delež financiranja za raziskovanje, namenjen univerzam in raziskovalnim
inštitutom
Svetlo – univerze, temno – raziskovalni inštituti. Povzeto po Novak in Demšar (2012).
vimi osnovnimi tremi stebri – univerze, inštituti in gospodarstvo – ni
bilo tesnejših medsebojnih povezav. Do tehnoloških premikov je v go-
spodarstvu zato prihajalo brez sodelovanja z znanstvenimi ustanovami
ali pa so znanstvene dosežke v gospodarstvo implementirali šele potem,
ko so jih univerze ali inštituti pripeljali do primerne tehnološke faze. Za
razliko od sovjetskih inštitutov so slovenski inštituti že kmalu po dru-
gi svetovni vojni postali avtonomni. Slabosti sovjetskega modela se je
dobro zavedal že prvi direktor i j s Anton Peterlin, ki se je pri zasno-
vi delovanja inštituta zgledoval pri uspešnih ameriških organizacijskih
modelih.
Podatki o razmerju med financiranjem slovenskih univerz in financi-
ranjem slovenskih inštitutov kažejo, da se je pred osamosvojitvijo Slo-
venije delež sredstev za univerze glede na inštitute nekoliko povečeval,
potem pa se je razmerje približno ustalilo (slika 7.2).
Ureditev raziskovanja na univerzah in inštitutih ima tudi neposreden
vpliv na kariere raziskovalcev. Prehodi z ene na drugo stran so pri nas
skoraj nemogoči. Na univerzah predavajo le redki raziskovalci z inštitu-
tov, res pa najvidnejši med njimi. Inštituti bolj kot univerze skrbijo za
kakovostno raziskovalno opremo, zaradi česar imajo boljše raziskoval-
ne pogoje, kar je še posebej pomembno pri raziskavah s področja nara-
voslovja. Univerze in inštituti so tako obveljali za dva med seboj slabo
povezana sistema, ki drug drugemu konkurirata.
Poskusov, da bi sodelovanje izboljšali, je bilo več. Začeli so se že s tem,
111
1.0
0.9
0.8
0.7
0.6
0.5
0.4
0.3
0.2
0.1
0.0
1973 1976 1979 1982 1985 1988 1991 1994 1997 2000 2003 2006 2009 2012 2015
Slika 7.2 Delež financiranja za raziskovanje, namenjen univerzam in raziskovalnim
inštitutom
Svetlo – univerze, temno – raziskovalni inštituti. Povzeto po Novak in Demšar (2012).
vimi osnovnimi tremi stebri – univerze, inštituti in gospodarstvo – ni
bilo tesnejših medsebojnih povezav. Do tehnoloških premikov je v go-
spodarstvu zato prihajalo brez sodelovanja z znanstvenimi ustanovami
ali pa so znanstvene dosežke v gospodarstvo implementirali šele potem,
ko so jih univerze ali inštituti pripeljali do primerne tehnološke faze. Za
razliko od sovjetskih inštitutov so slovenski inštituti že kmalu po dru-
gi svetovni vojni postali avtonomni. Slabosti sovjetskega modela se je
dobro zavedal že prvi direktor i j s Anton Peterlin, ki se je pri zasno-
vi delovanja inštituta zgledoval pri uspešnih ameriških organizacijskih
modelih.
Podatki o razmerju med financiranjem slovenskih univerz in financi-
ranjem slovenskih inštitutov kažejo, da se je pred osamosvojitvijo Slo-
venije delež sredstev za univerze glede na inštitute nekoliko povečeval,
potem pa se je razmerje približno ustalilo (slika 7.2).
Ureditev raziskovanja na univerzah in inštitutih ima tudi neposreden
vpliv na kariere raziskovalcev. Prehodi z ene na drugo stran so pri nas
skoraj nemogoči. Na univerzah predavajo le redki raziskovalci z inštitu-
tov, res pa najvidnejši med njimi. Inštituti bolj kot univerze skrbijo za
kakovostno raziskovalno opremo, zaradi česar imajo boljše raziskoval-
ne pogoje, kar je še posebej pomembno pri raziskavah s področja nara-
voslovja. Univerze in inštituti so tako obveljali za dva med seboj slabo
povezana sistema, ki drug drugemu konkurirata.
Poskusov, da bi sodelovanje izboljšali, je bilo več. Začeli so se že s tem,
111
