Page 117 - Demšar, Franci, in Jasna Kontler - Salamon. 2020. Slovenska znanost: akademska igra ali adut družbenega napredka. Koper: Založba Univerze na Primorskem
P. 117
Univerze/inštituti 7
nje smo dvakrat ponudili tudi rektorici prof. dr. Kocijančičevi, njenemu
predhodniku prof. dr. Mencingerju pa enkrat. Gospod Mencinger se za
to ni pretirano zanimal, gospa rektorica pa nas je poslala na filozofsko
fakulteto, češ da ul ne zanima sporazum na ravni univerze in zrc s a -
zu, da naj se zadovoljimo s sporazumom s fakulteto, čeprav vsaj toliko
naših raziskovalcev, kot jih dela na ff, dela drugje. [. . .] Sam sem pred
leti, za časa ministra Zupana, dal pobudo, da bi oba sistema uvrstili v
neko skupno zakonodajo, da bi olajšali povezovanje, a se je ta ideja na-
to spremenila v nekaj drugega. Dobro pa bi bilo, da bi bila oba zakona
komplementarna, da bi bili vsi prehodi tudi zakonsko olajšani.
Zakaj a r r s dodatno financira le pedagoško delo raziskovalcev v
okviru njihove dopolnilne zaposlitve, ne pa tudi njihovega tovrstne-
ga pedagoškega in honorarnega dela?
Demšar: Naše mnenje je, da honorarni predavatelji odpredavajo in
odidejo. Niso člani senata, ne živijo zares s kolektivom, to ni tesno so-
delovanje v vseh mogočih elementih. V tem primeru pa gre za dopolnilno
razmerje, za veliko tesnejše sodelovanje. Predvidevam, da bo predvsem
pri mlajših, pri docentih, trajalo dolgo vrsto let. Zato spodbujamo tak-
šen način sodelovanja. Seveda pa nimamo nič proti, temveč smo zelo
veseli tudi vsakega honorarnega sodelovanja. To je lahko prvi korak, ko
pa univerza vidi, da je predavatelj v redu, mu ponudi resnejše oblike so-
delovanja.
Pejovnik: Dopolnilno delovno razmerje je za fakultete in univerze
dražje. Zanj moramo plačati več dajatev, je pa tudi trajnejše od po-
godbenega delovnega razmerja. Večja zavezanost partnerjev je, kolikor
vem, tudi razlog, da je a rr s izbrala to obliko.
Lenarčič: Upoštevati moramo med drugim osebne interese, zaradi
katerih si nekateri, med njimi sem tudi jaz, raje izberejo pogodbeni od-
nos.
Luthar: Jaz ne predavam po pogodbi, ampak sem delno zaposlen na
eni od univerz, da pokažem svojim kolegom, da se to da.
Ali so se na posameznih katedrah fakultet pokazali kakšni odpori
proti večjemu zaposlovanju raziskovalcev z inštitutov?
Luthar: V primerjavi z ozračjem na univerzi pred kakšnimi 15 leti je
sedanje res neverjeten napredek. Sicer pa bodo vedno razlike med posa-
meznimi raziskovalnimi skupinami in katedrami.
Pejovnik: V celoti se strinjam, da imajo na fakultetah različne odno-
se do tega sodelovanja, vendar se je na splošno, to lahko trdim, v okviru
115
nje smo dvakrat ponudili tudi rektorici prof. dr. Kocijančičevi, njenemu
predhodniku prof. dr. Mencingerju pa enkrat. Gospod Mencinger se za
to ni pretirano zanimal, gospa rektorica pa nas je poslala na filozofsko
fakulteto, češ da ul ne zanima sporazum na ravni univerze in zrc s a -
zu, da naj se zadovoljimo s sporazumom s fakulteto, čeprav vsaj toliko
naših raziskovalcev, kot jih dela na ff, dela drugje. [. . .] Sam sem pred
leti, za časa ministra Zupana, dal pobudo, da bi oba sistema uvrstili v
neko skupno zakonodajo, da bi olajšali povezovanje, a se je ta ideja na-
to spremenila v nekaj drugega. Dobro pa bi bilo, da bi bila oba zakona
komplementarna, da bi bili vsi prehodi tudi zakonsko olajšani.
Zakaj a r r s dodatno financira le pedagoško delo raziskovalcev v
okviru njihove dopolnilne zaposlitve, ne pa tudi njihovega tovrstne-
ga pedagoškega in honorarnega dela?
Demšar: Naše mnenje je, da honorarni predavatelji odpredavajo in
odidejo. Niso člani senata, ne živijo zares s kolektivom, to ni tesno so-
delovanje v vseh mogočih elementih. V tem primeru pa gre za dopolnilno
razmerje, za veliko tesnejše sodelovanje. Predvidevam, da bo predvsem
pri mlajših, pri docentih, trajalo dolgo vrsto let. Zato spodbujamo tak-
šen način sodelovanja. Seveda pa nimamo nič proti, temveč smo zelo
veseli tudi vsakega honorarnega sodelovanja. To je lahko prvi korak, ko
pa univerza vidi, da je predavatelj v redu, mu ponudi resnejše oblike so-
delovanja.
Pejovnik: Dopolnilno delovno razmerje je za fakultete in univerze
dražje. Zanj moramo plačati več dajatev, je pa tudi trajnejše od po-
godbenega delovnega razmerja. Večja zavezanost partnerjev je, kolikor
vem, tudi razlog, da je a rr s izbrala to obliko.
Lenarčič: Upoštevati moramo med drugim osebne interese, zaradi
katerih si nekateri, med njimi sem tudi jaz, raje izberejo pogodbeni od-
nos.
Luthar: Jaz ne predavam po pogodbi, ampak sem delno zaposlen na
eni od univerz, da pokažem svojim kolegom, da se to da.
Ali so se na posameznih katedrah fakultet pokazali kakšni odpori
proti večjemu zaposlovanju raziskovalcev z inštitutov?
Luthar: V primerjavi z ozračjem na univerzi pred kakšnimi 15 leti je
sedanje res neverjeten napredek. Sicer pa bodo vedno razlike med posa-
meznimi raziskovalnimi skupinami in katedrami.
Pejovnik: V celoti se strinjam, da imajo na fakultetah različne odno-
se do tega sodelovanja, vendar se je na splošno, to lahko trdim, v okviru
115
