Page 116 - Demšar, Franci, in Jasna Kontler - Salamon. 2020. Slovenska znanost: akademska igra ali adut družbenega napredka. Koper: Založba Univerze na Primorskem
P. 116
7 Univerze/inštituti
več so, tudi v odgovorih na naša vprašanja, povedali še marsikaj zani-
mivega.
Kaj pričakujejo od omenjenega spodbujanja sodelovanja razisko-
valcev v pedagoškem delu?
Demšar: Naša želja je, da bi v pedagoškem procesu sodelovala vsaj
polovica vseh raziskovalcev inštitutov. Mnoge pregrade med univerza-
mi in inštituti smo porušili, nastale bodo nove povezave, upam, da se bo
to pokazalo tudi pri novih skupnih projektih.
Lenarčič: Močno verjamem, da je treba povezati raziskovalno in pe-
dagoško delo. Od vsega začetka sem zatrjeval, da moramo to še doda-
tno spodbujati. [. . .] Po mojem prepričanju so bili inštituti in univerze
pri nas v neki fazi preveč ločeni. Na ijs je habilitirana več kot polovi-
ca raziskovalcev, poleg dopolnilno zaposlenih jih vsaj še 120 pogodbeno
sodeluje v pedagoškem procesu.
Pejovnik: u l ima že nekaj let sklenjene pogodbe s tremi največjimi
naravoslovnimi in tehničnimi inštituti in v njih je opredeljeno sodelova-
nje raziskovalcev pri podiplomskem študiju, tako da ne potrebujejo več
pedagoške habilitacije za mentorstvo pri doktoratih in magisterijih. To
je, po moje – ob tem, kar je naredila agencija –, drugi najpomembnej-
ši korak k boljšemu sodelovanju med inštituti in univerzami in, vsaj po
mojem vedenju, tudi prvi resnejši korak pri podiranju plotov med in-
štituti in univerzami. Ne nazadnje zaposlitve inštitutskih raziskoval-
cev univerzam pridejo še posebno prav pri izvedbi visokospecializiranih
predmetov, kjer je potrebno veliko raziskovanja.
Luthar: Pobudo a rr s vsekakor pozdravljam, a ob tem ne smemo po-
zabiti, da je razmišljanje, kako spodbuditi več sodelovanja, staro že vsaj
20 let. Uspeh zrc s a zu pri vključevanju v pedagoški proces na univer-
zi je, o tem sem prepričan, tudi rezultat večje odprtosti naše institucije.
Katere so bile glavne ovire, ki so v preteklosti preprečevale tesnejše
sodelovanje inštitutov in univerz?
Lenarčič: To je težko izmeriti, a občutek imam, da so bila pred ne-
kaj leti vrata univerz inštitutom – in tudi vrata inštitutov univerzam –
veliko bolj zaprta kot danes.
Luthar: Pred 16 leti sem s kolegoma romal k dekanu filozofske fa-
kultete (ff). Predlagali smo mu zelo preprost način prehajanja iz zrc
s a zu na ff in nasprotno. Tedanji dekan ff, prof. dr. Frane Jerman,
ki je bil nadpovprečno topel človek, je dejal, da je to super ideja, a da iz
nje ne bo nič, ker univerza tega ne bo nikoli dopustila. [. . .] Sodelova-
114
več so, tudi v odgovorih na naša vprašanja, povedali še marsikaj zani-
mivega.
Kaj pričakujejo od omenjenega spodbujanja sodelovanja razisko-
valcev v pedagoškem delu?
Demšar: Naša želja je, da bi v pedagoškem procesu sodelovala vsaj
polovica vseh raziskovalcev inštitutov. Mnoge pregrade med univerza-
mi in inštituti smo porušili, nastale bodo nove povezave, upam, da se bo
to pokazalo tudi pri novih skupnih projektih.
Lenarčič: Močno verjamem, da je treba povezati raziskovalno in pe-
dagoško delo. Od vsega začetka sem zatrjeval, da moramo to še doda-
tno spodbujati. [. . .] Po mojem prepričanju so bili inštituti in univerze
pri nas v neki fazi preveč ločeni. Na ijs je habilitirana več kot polovi-
ca raziskovalcev, poleg dopolnilno zaposlenih jih vsaj še 120 pogodbeno
sodeluje v pedagoškem procesu.
Pejovnik: u l ima že nekaj let sklenjene pogodbe s tremi največjimi
naravoslovnimi in tehničnimi inštituti in v njih je opredeljeno sodelova-
nje raziskovalcev pri podiplomskem študiju, tako da ne potrebujejo več
pedagoške habilitacije za mentorstvo pri doktoratih in magisterijih. To
je, po moje – ob tem, kar je naredila agencija –, drugi najpomembnej-
ši korak k boljšemu sodelovanju med inštituti in univerzami in, vsaj po
mojem vedenju, tudi prvi resnejši korak pri podiranju plotov med in-
štituti in univerzami. Ne nazadnje zaposlitve inštitutskih raziskoval-
cev univerzam pridejo še posebno prav pri izvedbi visokospecializiranih
predmetov, kjer je potrebno veliko raziskovanja.
Luthar: Pobudo a rr s vsekakor pozdravljam, a ob tem ne smemo po-
zabiti, da je razmišljanje, kako spodbuditi več sodelovanja, staro že vsaj
20 let. Uspeh zrc s a zu pri vključevanju v pedagoški proces na univer-
zi je, o tem sem prepričan, tudi rezultat večje odprtosti naše institucije.
Katere so bile glavne ovire, ki so v preteklosti preprečevale tesnejše
sodelovanje inštitutov in univerz?
Lenarčič: To je težko izmeriti, a občutek imam, da so bila pred ne-
kaj leti vrata univerz inštitutom – in tudi vrata inštitutov univerzam –
veliko bolj zaprta kot danes.
Luthar: Pred 16 leti sem s kolegoma romal k dekanu filozofske fa-
kultete (ff). Predlagali smo mu zelo preprost način prehajanja iz zrc
s a zu na ff in nasprotno. Tedanji dekan ff, prof. dr. Frane Jerman,
ki je bil nadpovprečno topel človek, je dejal, da je to super ideja, a da iz
nje ne bo nič, ker univerza tega ne bo nikoli dopustila. [. . .] Sodelova-
114
