Page 126 - Demšar, Franci, in Jasna Kontler - Salamon. 2020. Slovenska znanost: akademska igra ali adut družbenega napredka. Koper: Založba Univerze na Primorskem
P. 126
7 Univerze/inštituti
ki so pomembni za nastanek znanstvenega članka, in od leta 1731 tudi
institut anonimnih recenzentov, ki so pred objavo članek prebrali, ga
priporočili za objavo, zahtevali dopolnitev ali pa ga argumentirano za-
vrnili. Tak sistem je prva uvedla revija Medical Essays and Observations,
ki jo je izdajalo društvo Royal Society of Edinburg. Članki so v 17. in 18.
stoletju le izjemoma navajali formule, so pa že vse od začetka vsebovali
ilustracije, medtem ko so grafikone začeli dodajati šele v 19. stoletju. V
tem stoletju sta se uveljavila tudi navajanje tistih, ki so poleg avtorja so-
delovali pri raziskavi, in avtorjeva zahvala za njihov prispevek. V tristo-
petdesetletnem razvoju znanstvenega objavljanja se je tako izoblikoval
koncizen, neoseben način predstavitve rezultatov. Danes za znanstve-
no objavljanje na večini področij velja enostaven standard i m r a d, ki
ni nič drugega kot kratica za strukturo članka: Introduction, Methods,
Results and Discussion. Revije so bile in so še vedno prosto dostopne v
univerzitetnih knjižnicah.
Hkrati s standardizacijo znanstvenega objavljanja so univerze, ki so
bile glavni prostor raziskovanj, začele principe znanstvenega objavlja-
nja prenašati tudi na interne univerzitetne postopke. Doktorske diser-
tacije so postajale strukturno vse podobnejše znanstvenim člankom.
Enako seveda velja tudi za znanstvene monografije. Nekatere univer-
ze so šle še korak dlje in predpisale, da mora biti doktorska disertacija
izključno zbirka znanstvenih člankov kandidata. Podobno je bilo s ha-
bilitacijami.
Ocenjevanje doktorskih del in ocenjevanje kandidatov pri habilita-
cijskih postopkih bi lahko primerjali z ocenjevanjem ustreznosti znan-
stvenih člankov za objavo. Ocenjevalci si povsod postavljajo podobna
vprašanja: kakšni so rezultati kandidata, kakšen je njihov pomen za ra-
zvoj znanosti, koliko so rezultati pomembni v širšem družbenem kon-
tekstu, kako je znanstveno delo napisano, ali je metodološko nesporno,
ali so postopki preverljivi. Toda ocenjevalci pri kandidaturi, drugače kot
pri člankih, preverjajo tudi, kakšen odmev je imelo kandidatovo znan-
stveno delo po objavi. Ga je kdo vgradil v nove dosežke oziroma citi-
ral? Je teh citatov veliko in gre očitno za pomemben znanstven preboj?
Ali so posledice vidne tudi na tehnološkem področju, v prenosu znanja
v medicinsko prakso, v širšem družbenem ali kulturnem okviru? Prav
ti elementi, na katerih temelji tudi transparentnost, so omogočili več-
jo učinkovitost univerzitetnega sistema, a ne zgolj kratkoročne formal-
ne učinkovitosti – marsikateremu zunanjemu opazovalcu se zdi življe-
nje na univerzi morda celo lagodno, tudi kaotično –, pač pa dolgoroč-
124
ki so pomembni za nastanek znanstvenega članka, in od leta 1731 tudi
institut anonimnih recenzentov, ki so pred objavo članek prebrali, ga
priporočili za objavo, zahtevali dopolnitev ali pa ga argumentirano za-
vrnili. Tak sistem je prva uvedla revija Medical Essays and Observations,
ki jo je izdajalo društvo Royal Society of Edinburg. Članki so v 17. in 18.
stoletju le izjemoma navajali formule, so pa že vse od začetka vsebovali
ilustracije, medtem ko so grafikone začeli dodajati šele v 19. stoletju. V
tem stoletju sta se uveljavila tudi navajanje tistih, ki so poleg avtorja so-
delovali pri raziskavi, in avtorjeva zahvala za njihov prispevek. V tristo-
petdesetletnem razvoju znanstvenega objavljanja se je tako izoblikoval
koncizen, neoseben način predstavitve rezultatov. Danes za znanstve-
no objavljanje na večini področij velja enostaven standard i m r a d, ki
ni nič drugega kot kratica za strukturo članka: Introduction, Methods,
Results and Discussion. Revije so bile in so še vedno prosto dostopne v
univerzitetnih knjižnicah.
Hkrati s standardizacijo znanstvenega objavljanja so univerze, ki so
bile glavni prostor raziskovanj, začele principe znanstvenega objavlja-
nja prenašati tudi na interne univerzitetne postopke. Doktorske diser-
tacije so postajale strukturno vse podobnejše znanstvenim člankom.
Enako seveda velja tudi za znanstvene monografije. Nekatere univer-
ze so šle še korak dlje in predpisale, da mora biti doktorska disertacija
izključno zbirka znanstvenih člankov kandidata. Podobno je bilo s ha-
bilitacijami.
Ocenjevanje doktorskih del in ocenjevanje kandidatov pri habilita-
cijskih postopkih bi lahko primerjali z ocenjevanjem ustreznosti znan-
stvenih člankov za objavo. Ocenjevalci si povsod postavljajo podobna
vprašanja: kakšni so rezultati kandidata, kakšen je njihov pomen za ra-
zvoj znanosti, koliko so rezultati pomembni v širšem družbenem kon-
tekstu, kako je znanstveno delo napisano, ali je metodološko nesporno,
ali so postopki preverljivi. Toda ocenjevalci pri kandidaturi, drugače kot
pri člankih, preverjajo tudi, kakšen odmev je imelo kandidatovo znan-
stveno delo po objavi. Ga je kdo vgradil v nove dosežke oziroma citi-
ral? Je teh citatov veliko in gre očitno za pomemben znanstven preboj?
Ali so posledice vidne tudi na tehnološkem področju, v prenosu znanja
v medicinsko prakso, v širšem družbenem ali kulturnem okviru? Prav
ti elementi, na katerih temelji tudi transparentnost, so omogočili več-
jo učinkovitost univerzitetnega sistema, a ne zgolj kratkoročne formal-
ne učinkovitosti – marsikateremu zunanjemu opazovalcu se zdi življe-
nje na univerzi morda celo lagodno, tudi kaotično –, pač pa dolgoroč-
124
