Page 125 - Demšar, Franci, in Jasna Kontler - Salamon. 2020. Slovenska znanost: akademska igra ali adut družbenega napredka. Koper: Založba Univerze na Primorskem
P. 125
Transparentnost 7
lokvijih, rednih srečanjih je danes seveda samoumevna stalnica. Tajnik
združenja Henry Odenburg se je leta 1665 odločil, da glede transparen-
tnosti komunikacije in predstavitve novih znanstvenih dognanj stopi
še korak dlje. Predavanja rednih tedenskih sestankov je na šestnajstih
straneh natisnil v brošuri, ki jo je poimenoval Philosophical Transactions
of the Royal Society. Brošura, ki so jo od takrat tiskali vsak mesec, izhaja
še danes in velja za eno od dveh (nekaj mesecev prej je izšla francoska
revija Journal des sçavans) začetnic znanstvenih revij na svetu. Že na-
slednje leto je Isaac Newton v njej objavil študijo loma svetlobe skozi
prizmo.
Znanstvene revije so danes daleč najbolj razširjen način objavljanja
znanstvenih spoznanj. Še vedno, čeprav vse manj, se predvsem v huma-
nistiki objavljajo znanstvene knjige, posebna kategorija, podobna znan-
stvenim monografijam, so še teze – doktorske disertacije ali habilitacij-
ska dela. Vendar so tudi znanstvene monografije in teze pogosto podob-
ne znanstvenim revijam, včasih so teze celo predvsem zbirka člankov,
monografije pa zborniki s prispevki, ki imajo vse lastnosti člankov. Da-
nes izhaja 30.000 znanstvenih revij, ki v enem letu objavijo več kot dva
milijona člankov – števili revij in člankov se podvojita povprečno vsa-
kih 20 let. Skupno število do zdaj objavljenih člankov je 50 milijonov.
Znanstvene revije so večinoma specializirane, zelo redke pa objavljajo
izsledke z vseh znanstvenih področij – najbolj znani in najboljši tovrstni
reviji sta Nature in Science.
V čem se znanstveni članki že od začetka, sčasoma pa vse izraziteje
razlikujejo od drugih člankov in v čem znanstvene monografije od dru-
gih knjižnih del? Njihov ključni razlikovalni element je transparentna
predstavitev rezultatov: podani morajo biti tako, da postopke, ki so do
njih pripeljali, lahko vsakdo ponovi, torej rezultate preveri. Tako so bili
zasnovani že prvi prispevki, ki so se osredotočali predvsem na empirič-
ne ugotovitve, medtem ko je bilo interpretacij in teorij le malo. Članki
sprva niso imeli formalne strukture oziroma delitve na poglavja. To se
je začelo uveljavljati v 18. in še izraziteje v 19. stoletju: prispevki so se
členili na uvod, glavni del in zaključek, pomembno mesto pa je ob pred-
stavitvi argumentov dobila interpretacija rezultatov. Metode raziskova-
nja so bile podrobno opisane, raziskovalni postopek, ki je do rezultatov
pripeljal, pa nazorno predstavljen.
Nove znanstvene revije so te principe posvojile in jih nadgrajevale. Da
bi se izognili morebitnim manipulacijam, so uvedli strog sistem citira-
nja in presojo kolegov. V 18. stoletju se je tako uveljavilo navajanje virov,
123
lokvijih, rednih srečanjih je danes seveda samoumevna stalnica. Tajnik
združenja Henry Odenburg se je leta 1665 odločil, da glede transparen-
tnosti komunikacije in predstavitve novih znanstvenih dognanj stopi
še korak dlje. Predavanja rednih tedenskih sestankov je na šestnajstih
straneh natisnil v brošuri, ki jo je poimenoval Philosophical Transactions
of the Royal Society. Brošura, ki so jo od takrat tiskali vsak mesec, izhaja
še danes in velja za eno od dveh (nekaj mesecev prej je izšla francoska
revija Journal des sçavans) začetnic znanstvenih revij na svetu. Že na-
slednje leto je Isaac Newton v njej objavil študijo loma svetlobe skozi
prizmo.
Znanstvene revije so danes daleč najbolj razširjen način objavljanja
znanstvenih spoznanj. Še vedno, čeprav vse manj, se predvsem v huma-
nistiki objavljajo znanstvene knjige, posebna kategorija, podobna znan-
stvenim monografijam, so še teze – doktorske disertacije ali habilitacij-
ska dela. Vendar so tudi znanstvene monografije in teze pogosto podob-
ne znanstvenim revijam, včasih so teze celo predvsem zbirka člankov,
monografije pa zborniki s prispevki, ki imajo vse lastnosti člankov. Da-
nes izhaja 30.000 znanstvenih revij, ki v enem letu objavijo več kot dva
milijona člankov – števili revij in člankov se podvojita povprečno vsa-
kih 20 let. Skupno število do zdaj objavljenih člankov je 50 milijonov.
Znanstvene revije so večinoma specializirane, zelo redke pa objavljajo
izsledke z vseh znanstvenih področij – najbolj znani in najboljši tovrstni
reviji sta Nature in Science.
V čem se znanstveni članki že od začetka, sčasoma pa vse izraziteje
razlikujejo od drugih člankov in v čem znanstvene monografije od dru-
gih knjižnih del? Njihov ključni razlikovalni element je transparentna
predstavitev rezultatov: podani morajo biti tako, da postopke, ki so do
njih pripeljali, lahko vsakdo ponovi, torej rezultate preveri. Tako so bili
zasnovani že prvi prispevki, ki so se osredotočali predvsem na empirič-
ne ugotovitve, medtem ko je bilo interpretacij in teorij le malo. Članki
sprva niso imeli formalne strukture oziroma delitve na poglavja. To se
je začelo uveljavljati v 18. in še izraziteje v 19. stoletju: prispevki so se
členili na uvod, glavni del in zaključek, pomembno mesto pa je ob pred-
stavitvi argumentov dobila interpretacija rezultatov. Metode raziskova-
nja so bile podrobno opisane, raziskovalni postopek, ki je do rezultatov
pripeljal, pa nazorno predstavljen.
Nove znanstvene revije so te principe posvojile in jih nadgrajevale. Da
bi se izognili morebitnim manipulacijam, so uvedli strog sistem citira-
nja in presojo kolegov. V 18. stoletju se je tako uveljavilo navajanje virov,
123
