Page 122 - Demšar, Franci, in Jasna Kontler - Salamon. 2020. Slovenska znanost: akademska igra ali adut družbenega napredka. Koper: Založba Univerze na Primorskem
P. 122
7 Univerze/inštituti
mednarodnih ustanov, kot sta oecd (2012) in Evropska komisija (Me-
ijenfeldt, 2010; Reid in Stanovnik, 2013).
Slovenija se je po osamosvojitvi aktivno vključevala v nekatere med-
narodne raziskovalne programe, postala je polnopravna članica Evrop-
ske organizacije za jedrske raziskave (cern), pridružena članica Evrop-
ske vesoljske agencije, sodeluje v projektih preučevanja osnovnih delcev
(belle na Japonskem) in na observatoriju Pierra Augera v Argentini.
Slovenski znanstveniki so za raziskave v okviru organizacij c e rn in
belle, ki so prejele Nobelovo nagrado, prispevali pomemben delež. V
zadnjem času v e u za spodbudo znanstvenemu delovanju omogočajo
tudi uporabo evropske raziskovalne infrastrukture, ki jo med drugim
ponujajo projekti Evropskega strateškega foruma za raziskovalne infra-
strukture (e sfri).
Dvorezna Busquinova zapuščina
Delo, 19. avgust 2004
Čeprav je dr. Janez Potočnik uradno zaenkrat šele kandidat za mesto
evropskega komisarja za znanost in raziskave, glede na dosedanjo prak-
so skoraj ni dvoma, da bo Barrosova odločitev obveljala tudi po oktobr-
skem zaslišanju in glasovanju v evropskem parlamentu. Več dvomov pa
je lahko o tem, ali bo lahko Potočnikovo delovanje vsaj približno tako
učinkovito in odmevno, kot je bilo od začetka delo sedanjega komisarja
Philippa Busquina.
Ne smemo namreč pozabiti, da se bo petletni mandat Evropske komi-
sije sicer novembra res začel znova, a da to nikakor ne velja za delovne
programe posameznih področij, med katerimi je področje znanosti in
raziskav še nekaj čisto posebnega.
Busquin, ki je svojo kariero začel v znanosti – pred vstopom v komisi-
jo pa bil dolga leta član belgijske vlade – leta 1999, ko je postal evropski
komisar, o razmerah na področju evropskih raziskav, kot je pred dve-
ma letoma sam povedal v pogovoru za Delo, ni vedel prav veliko. A se je
odločil, da svojega dela ne bo omejil zgolj na nezanimivo razdeljevanje
evropskih raziskovalnih sredstev, ampak bo korenito spremenil evrop-
sko raziskovalno politiko.
Izhajal je iz analize, ki je pokazala, da se za evropske raziskave name-
nja premalo denarja, da ima Evropa le nacionalne raziskovalne progra-
me, ne pa tudi skupnega, in da manjka učinkovit prehod intelektualnega
raziskovalnega potenciala v gospodarsko uporabne izdelke in storitve.
120
mednarodnih ustanov, kot sta oecd (2012) in Evropska komisija (Me-
ijenfeldt, 2010; Reid in Stanovnik, 2013).
Slovenija se je po osamosvojitvi aktivno vključevala v nekatere med-
narodne raziskovalne programe, postala je polnopravna članica Evrop-
ske organizacije za jedrske raziskave (cern), pridružena članica Evrop-
ske vesoljske agencije, sodeluje v projektih preučevanja osnovnih delcev
(belle na Japonskem) in na observatoriju Pierra Augera v Argentini.
Slovenski znanstveniki so za raziskave v okviru organizacij c e rn in
belle, ki so prejele Nobelovo nagrado, prispevali pomemben delež. V
zadnjem času v e u za spodbudo znanstvenemu delovanju omogočajo
tudi uporabo evropske raziskovalne infrastrukture, ki jo med drugim
ponujajo projekti Evropskega strateškega foruma za raziskovalne infra-
strukture (e sfri).
Dvorezna Busquinova zapuščina
Delo, 19. avgust 2004
Čeprav je dr. Janez Potočnik uradno zaenkrat šele kandidat za mesto
evropskega komisarja za znanost in raziskave, glede na dosedanjo prak-
so skoraj ni dvoma, da bo Barrosova odločitev obveljala tudi po oktobr-
skem zaslišanju in glasovanju v evropskem parlamentu. Več dvomov pa
je lahko o tem, ali bo lahko Potočnikovo delovanje vsaj približno tako
učinkovito in odmevno, kot je bilo od začetka delo sedanjega komisarja
Philippa Busquina.
Ne smemo namreč pozabiti, da se bo petletni mandat Evropske komi-
sije sicer novembra res začel znova, a da to nikakor ne velja za delovne
programe posameznih področij, med katerimi je področje znanosti in
raziskav še nekaj čisto posebnega.
Busquin, ki je svojo kariero začel v znanosti – pred vstopom v komisi-
jo pa bil dolga leta član belgijske vlade – leta 1999, ko je postal evropski
komisar, o razmerah na področju evropskih raziskav, kot je pred dve-
ma letoma sam povedal v pogovoru za Delo, ni vedel prav veliko. A se je
odločil, da svojega dela ne bo omejil zgolj na nezanimivo razdeljevanje
evropskih raziskovalnih sredstev, ampak bo korenito spremenil evrop-
sko raziskovalno politiko.
Izhajal je iz analize, ki je pokazala, da se za evropske raziskave name-
nja premalo denarja, da ima Evropa le nacionalne raziskovalne progra-
me, ne pa tudi skupnega, in da manjka učinkovit prehod intelektualnega
raziskovalnega potenciala v gospodarsko uporabne izdelke in storitve.
120
