Page 133 - Demšar, Franci, in Jasna Kontler - Salamon. 2020. Slovenska znanost: akademska igra ali adut družbenega napredka. Koper: Založba Univerze na Primorskem
P. 133
Transparentnost 7
pooblaščenke nepopravljivo škodila slovenski znanosti. S tem ko sta –
predvsem Turk – v tem primeru presegla svoje zamere na račun dela
arr s, sta tudi zelo jasno pokazala prisotnim politikom, da znanstvena
avtonomija ni nekaj, kar bi bilo mogoče razlagati po željah vsakokra-
tne politične oblasti oziroma glede na simpatije do določene odgovorne
osebe v neki znanstveni instituciji.
Seveda tudi delo informacijske pooblaščenke presega nareke dnevne
politike, kar je, brez dvoma, tudi že velikokrat dokazala. Vendar se lah-
ko vsakdo še vedno česa nauči. V tem primeru specifičnosti ocenjevanja
v znanosti, ki mora biti, tako kot znanost sama, globalno opredeljeno.
Resnično si je težko predstavljati ugled naše znanosti brez sodelovanja
tujih recenzentov in z zelo omejenim sodelovanjem tistih domačih re-
cenzentov, ki jih ne bi motilo popolno odkrivanje njihovih ocen.
Celo v primeru, da se ne bi – kar pa je v tem primeru gotovo nepred-
stavljivo – ozirali na tovrstno prakso v drugih državah, bi ukinitev ano-
nimnosti recenzentov v znanosti gotovo poslabšala objektivnost ocenje-
vanja. Zakaj? Iz preprostega razloga, ker bi se v majhnem slovenskem
znanstvenem prostoru, kjer se vsi dobro poznajo, komaj našli junaki, ki
bi javno slabo ocenili projektne predloge kolegov. Domnevamo lahko, da
bi to delo opravljali bodisi tisti maloštevilni, ki jim je vseeno, kaj drugi
mislijo o njih, bodisi tisti, ki bi dajali same dobre ocene. To pa verjetno
ni tisto, kar želimo naši znanosti.
131
pooblaščenke nepopravljivo škodila slovenski znanosti. S tem ko sta –
predvsem Turk – v tem primeru presegla svoje zamere na račun dela
arr s, sta tudi zelo jasno pokazala prisotnim politikom, da znanstvena
avtonomija ni nekaj, kar bi bilo mogoče razlagati po željah vsakokra-
tne politične oblasti oziroma glede na simpatije do določene odgovorne
osebe v neki znanstveni instituciji.
Seveda tudi delo informacijske pooblaščenke presega nareke dnevne
politike, kar je, brez dvoma, tudi že velikokrat dokazala. Vendar se lah-
ko vsakdo še vedno česa nauči. V tem primeru specifičnosti ocenjevanja
v znanosti, ki mora biti, tako kot znanost sama, globalno opredeljeno.
Resnično si je težko predstavljati ugled naše znanosti brez sodelovanja
tujih recenzentov in z zelo omejenim sodelovanjem tistih domačih re-
cenzentov, ki jih ne bi motilo popolno odkrivanje njihovih ocen.
Celo v primeru, da se ne bi – kar pa je v tem primeru gotovo nepred-
stavljivo – ozirali na tovrstno prakso v drugih državah, bi ukinitev ano-
nimnosti recenzentov v znanosti gotovo poslabšala objektivnost ocenje-
vanja. Zakaj? Iz preprostega razloga, ker bi se v majhnem slovenskem
znanstvenem prostoru, kjer se vsi dobro poznajo, komaj našli junaki, ki
bi javno slabo ocenili projektne predloge kolegov. Domnevamo lahko, da
bi to delo opravljali bodisi tisti maloštevilni, ki jim je vseeno, kaj drugi
mislijo o njih, bodisi tisti, ki bi dajali same dobre ocene. To pa verjetno
ni tisto, kar želimo naši znanosti.
131
