Page 136 - Demšar, Franci, in Jasna Kontler - Salamon. 2020. Slovenska znanost: akademska igra ali adut družbenega napredka. Koper: Založba Univerze na Primorskem
P. 136
8 Avtonomija
svetu vedno znova boriti za svojo avtonomijo in pri nas ni nič druga-
če. Pomislimo samo na to, kako se je ljubljanski univerzi glede na me-
njavo režimov spreminjalo ime: Univerzi Kraljevine Srbov, Hrvatov in
Slovencev v Ljubljani je sledila Univerza Kralja Aleksandra I. v Ljubljani
pa R. Università di Lubiana in Universität Laibach, potem so jo preime-
novali v Univerzo Edvarda Kardelja v Ljubljani in na koncu v Univerzo
v Ljubljani. V sedemdesetih letih prejšnjega stoletja so bili pod partij-
skim pritiskom s Fakultete za sociologijo, politične vede in novinarstvo
odstranjeni štirje profesorji, s Pravne fakultete v Ljubljani pa France Bu-
čar. O tem, kako težko je uveljavljati avtonomijo, priča zapis Boštjana
M. Zupančiča, ki se med drugim spominja določanja statusa Univerze v
Ljubljani (Zupančič, 2015):
No, po osamosvojitvi je sledila precej bolj neprijetna prigoda, ko
sem bil prorektor Univerze v Ljubljani, Bučar pa že predsednik
skupščine. O mrtvih samo dobro, a takrat sem imel občutek, da je
postal nekoliko avtoritaren. Pozabil je na čase, ko sva konspirativ-
no prijateljevala. Opozoril sem ga, da novi krovni zakon o zavodih
univerzi jemlje v ustavi zagotovljeno avtonomijo, da je smešno, da
se Republika Slovenija proglaša za ustanoviteljico univerze, ko pa
je res prav obratno.
Šlo je za to, da je bila univerza v samoupravnem socializmu dejan-
sko javna neprofitna ustanova (public non-for-profit corporation),
po novem pa bi postala navaden državni zavod. Bučar mi je odvrnil:
»Ali ste zavod ali pa ste podjetje, tertium non datur (v sln. tretje ni
mogoče).« Jaz pa: »Heh, če je to tako, je mar Katoliška cerkev zavod
za čaščenje Boga ali je podjetje za pobiranje miloščine?«
Seveda pa se je pozneje izkazalo, da je bila izguba avtonomije za uni-
verzo nekaj izrazito slabega; posledice se vidijo danes.
Razmišljanje Zupančiča torej seže še nekoliko dlje od avtonomije, k
neodvisnosti. Toda ali je absolutna neodvisnost sploh možna? Če bi se
malce pošalili, bi lahko rekli: celo Bog je odvisen od cerkev, saj se z njimi
ohranja v zavesti in ravnanju ljudi.
Kljub temu je v slovenskem javnem sektorju avtonomija univerz v
primerjavi z drugimi javnimi ustanovami največja (Svetlik, 2016). Tu
imam seveda v mislih imenovanje rektorja, ki je v celoti prepuščeno sa-
mi univerzi. Zakon o visokem šolstvu namreč v 23. členu določa, da rek-
torja volijo vsi visokošolski učitelji, znanstveni delavci in visokošolski
sodelavci, ki so na univerzi zaposleni, poleg njih pa še študentje, ki ima-
134
svetu vedno znova boriti za svojo avtonomijo in pri nas ni nič druga-
če. Pomislimo samo na to, kako se je ljubljanski univerzi glede na me-
njavo režimov spreminjalo ime: Univerzi Kraljevine Srbov, Hrvatov in
Slovencev v Ljubljani je sledila Univerza Kralja Aleksandra I. v Ljubljani
pa R. Università di Lubiana in Universität Laibach, potem so jo preime-
novali v Univerzo Edvarda Kardelja v Ljubljani in na koncu v Univerzo
v Ljubljani. V sedemdesetih letih prejšnjega stoletja so bili pod partij-
skim pritiskom s Fakultete za sociologijo, politične vede in novinarstvo
odstranjeni štirje profesorji, s Pravne fakultete v Ljubljani pa France Bu-
čar. O tem, kako težko je uveljavljati avtonomijo, priča zapis Boštjana
M. Zupančiča, ki se med drugim spominja določanja statusa Univerze v
Ljubljani (Zupančič, 2015):
No, po osamosvojitvi je sledila precej bolj neprijetna prigoda, ko
sem bil prorektor Univerze v Ljubljani, Bučar pa že predsednik
skupščine. O mrtvih samo dobro, a takrat sem imel občutek, da je
postal nekoliko avtoritaren. Pozabil je na čase, ko sva konspirativ-
no prijateljevala. Opozoril sem ga, da novi krovni zakon o zavodih
univerzi jemlje v ustavi zagotovljeno avtonomijo, da je smešno, da
se Republika Slovenija proglaša za ustanoviteljico univerze, ko pa
je res prav obratno.
Šlo je za to, da je bila univerza v samoupravnem socializmu dejan-
sko javna neprofitna ustanova (public non-for-profit corporation),
po novem pa bi postala navaden državni zavod. Bučar mi je odvrnil:
»Ali ste zavod ali pa ste podjetje, tertium non datur (v sln. tretje ni
mogoče).« Jaz pa: »Heh, če je to tako, je mar Katoliška cerkev zavod
za čaščenje Boga ali je podjetje za pobiranje miloščine?«
Seveda pa se je pozneje izkazalo, da je bila izguba avtonomije za uni-
verzo nekaj izrazito slabega; posledice se vidijo danes.
Razmišljanje Zupančiča torej seže še nekoliko dlje od avtonomije, k
neodvisnosti. Toda ali je absolutna neodvisnost sploh možna? Če bi se
malce pošalili, bi lahko rekli: celo Bog je odvisen od cerkev, saj se z njimi
ohranja v zavesti in ravnanju ljudi.
Kljub temu je v slovenskem javnem sektorju avtonomija univerz v
primerjavi z drugimi javnimi ustanovami največja (Svetlik, 2016). Tu
imam seveda v mislih imenovanje rektorja, ki je v celoti prepuščeno sa-
mi univerzi. Zakon o visokem šolstvu namreč v 23. členu določa, da rek-
torja volijo vsi visokošolski učitelji, znanstveni delavci in visokošolski
sodelavci, ki so na univerzi zaposleni, poleg njih pa še študentje, ki ima-
134
