Page 138 - Demšar, Franci, in Jasna Kontler - Salamon. 2020. Slovenska znanost: akademska igra ali adut družbenega napredka. Koper: Založba Univerze na Primorskem
P. 138
8 Avtonomija
nih – ekološko socialne stranke tudi Peter Tancig, sicer bivši in poznejši
raziskovalec na ij s, so se ob nakupu začela pojavljati domneve o preve-
liki povezanosti znanosti in politike.
Pomemben mejnik v politični neodvisnosti slovenske znanosti po
slovenski osamosvojitvi je ustanovitev raziskovalne agencije leta 2004.
Agencija je ob ustanovitvi sicer imela navidezno samostojnost, a pravo
si je morala še izboriti. Lahko bi rekli, da se je s prizadevanji za neod-
visnost raziskovalne agencije Slovenija šele zares začela izenačevati z
drugimi članicami eu. Financiranje znanosti v Evropi namreč praktič-
no povsod poteka prek raziskovalnih agencij. Tak sistem se je v Evropo
razširil iz z da, kjer so ga uvedli po drugi svetovni vojni. Podobno vlo-
go je imela sicer že r s s, le da njen sistem ni vključeval tekmovalnega
načina financiranja, torej financiranja prek razpisov, ki je eden od po-
membnih gradnikov sodobnih raziskovalnih agencij.
Slovenski znanstveniki, ki so sodelovali s kolegi po svetu, so bili seve-
da seznanjeni s tem, kako je znanost organizirana drugje. Poleg tega so,
hkrati z znanstvenimi lobiji, verjetno spoznali, da prevelika povezanost
politike in znanosti prinaša nestabilnost, zato so spodbudili ustanovi-
tev znanstvene in tehnološke agencije, ki je nastala po finskem modelu.
Vodenje agencije sem sam prevzel kmalu zatem in se najprej začel se-
znanjati s tem, kaj avtonomna agencija oziroma avtonomno financira-
nje znanosti sploh pomeni. Pri tem so mi veliko pomagali stiki z drugi-
mi evropskimi agencijami. V spominu mi je ostal pogovor z Ianom Smi-
thom, predsednikom Evropske znanstvene fundacije, kamor se je a rrs
včlanila. Zadnje vprašanje, ki ga je predsednik fundacije pred včlanitvijo
postavil, se je nanašalo na to, ali v Sloveniji o dodelitvi projektov odloča
agencija ali minister. Ker je bil moj odgovor, da izključno agencija, glede
vključitve ni bilo več nikakršnih dilem.
Med vodenjem agencije sem podrobno preučeval pogoje za avtono-
mijo agencije. Eden od njenih ključnih elementov je izbira direktorja.
Je ta izbira politična ali nepolitična? Oziroma z drugimi besedami: so
tisti, ki direktorja izbirajo, predstavniki politike ali predstavniki stro-
ke? V večini evropskih agencij politika ne igra skorajda nikakršne vloge
– v upravnem odboru ima zgolj opazovalca ali enega člana (Boh, 2006),
večino pa sestavljajo predstavniki univerz in inštitutov. V Sloveniji je
ureditev seveda povsem drugačna. Sčasoma sem si začel prizadevati, da
bi sestavo upravnega odbora zakonsko spremenili in uvedli še nekaj s
tem povezanih sprememb. Vendar sem pri svojih prizadevanjih naletel
na vsakovrstna nasprotovanja. Leta 2014 smo v delovni skupini za do-
136
nih – ekološko socialne stranke tudi Peter Tancig, sicer bivši in poznejši
raziskovalec na ij s, so se ob nakupu začela pojavljati domneve o preve-
liki povezanosti znanosti in politike.
Pomemben mejnik v politični neodvisnosti slovenske znanosti po
slovenski osamosvojitvi je ustanovitev raziskovalne agencije leta 2004.
Agencija je ob ustanovitvi sicer imela navidezno samostojnost, a pravo
si je morala še izboriti. Lahko bi rekli, da se je s prizadevanji za neod-
visnost raziskovalne agencije Slovenija šele zares začela izenačevati z
drugimi članicami eu. Financiranje znanosti v Evropi namreč praktič-
no povsod poteka prek raziskovalnih agencij. Tak sistem se je v Evropo
razširil iz z da, kjer so ga uvedli po drugi svetovni vojni. Podobno vlo-
go je imela sicer že r s s, le da njen sistem ni vključeval tekmovalnega
načina financiranja, torej financiranja prek razpisov, ki je eden od po-
membnih gradnikov sodobnih raziskovalnih agencij.
Slovenski znanstveniki, ki so sodelovali s kolegi po svetu, so bili seve-
da seznanjeni s tem, kako je znanost organizirana drugje. Poleg tega so,
hkrati z znanstvenimi lobiji, verjetno spoznali, da prevelika povezanost
politike in znanosti prinaša nestabilnost, zato so spodbudili ustanovi-
tev znanstvene in tehnološke agencije, ki je nastala po finskem modelu.
Vodenje agencije sem sam prevzel kmalu zatem in se najprej začel se-
znanjati s tem, kaj avtonomna agencija oziroma avtonomno financira-
nje znanosti sploh pomeni. Pri tem so mi veliko pomagali stiki z drugi-
mi evropskimi agencijami. V spominu mi je ostal pogovor z Ianom Smi-
thom, predsednikom Evropske znanstvene fundacije, kamor se je a rrs
včlanila. Zadnje vprašanje, ki ga je predsednik fundacije pred včlanitvijo
postavil, se je nanašalo na to, ali v Sloveniji o dodelitvi projektov odloča
agencija ali minister. Ker je bil moj odgovor, da izključno agencija, glede
vključitve ni bilo več nikakršnih dilem.
Med vodenjem agencije sem podrobno preučeval pogoje za avtono-
mijo agencije. Eden od njenih ključnih elementov je izbira direktorja.
Je ta izbira politična ali nepolitična? Oziroma z drugimi besedami: so
tisti, ki direktorja izbirajo, predstavniki politike ali predstavniki stro-
ke? V večini evropskih agencij politika ne igra skorajda nikakršne vloge
– v upravnem odboru ima zgolj opazovalca ali enega člana (Boh, 2006),
večino pa sestavljajo predstavniki univerz in inštitutov. V Sloveniji je
ureditev seveda povsem drugačna. Sčasoma sem si začel prizadevati, da
bi sestavo upravnega odbora zakonsko spremenili in uvedli še nekaj s
tem povezanih sprememb. Vendar sem pri svojih prizadevanjih naletel
na vsakovrstna nasprotovanja. Leta 2014 smo v delovni skupini za do-
136
