Page 137 - Demšar, Franci, in Jasna Kontler - Salamon. 2020. Slovenska znanost: akademska igra ali adut družbenega napredka. Koper: Založba Univerze na Primorskem
P. 137
Avtonomija 8
jo eno petino glasov. Takšen sistem res zagotavlja avtonomijo, ne pa
tudi dobre strokovne izbire, ki je sicer običajna na vseh uspešnih uni-
verzah po svetu. Postopek bi gotovo lahko izboljšali, denimo že s tem,
da bi rektorja volili redni profesorji, člani senata, kot je to veljalo nekoč.
Kaj pa znanstveni inštituti? Tudi imenovanje direktorja javnega razi-
skovalnega zavoda (inštituta) je dokaj neodvisno od politike. Temelji na
Zakonu o zavodih (1991) in na Zakonu o raziskovalni in razvojni dejav-
nosti (2002), ki v 33. členu določa, da javni raziskovalni zavod in javni
infrastrukturni zavod upravlja upravni odbor, v katerem so predstavni-
ki ustanoviteljice, predstavniki zaposlenih in predstavniki uporabnikov
oziroma zainteresirane javnosti. Upravni odbor ima od pet do devet čla-
nov. Število članov, ki mora biti liho, pri čemer nobena od treh strani v
upravnem odboru ne sme imeti večine, in način njihovega imenovanja
oziroma izvolitve se določita z aktom o ustanovitvi, podrobneje pa lah-
ko še s statutom javnega zavoda. Vlada namreč na potek izbora lahko
vpliva že s tem, ko daje vedeti, da bo potrdila le določenega kandidata,
in tega se tudi poslužuje.
Kako pa je s politično neodvisnostjo financerjev znanosti? Zanimivo
je, da bi nekatere zglede slovenske avtonomije javnih ustanov lahko na-
šli v Skladu Borisa Kidriča in njegovi naslednici, rss, ki sta bili ustanovi
bivše skupne države. Njuno upravljanje je bilo politično dokaj neodvi-
sno, poleg tega pa sta se zavedali pomena preglednosti svojega dela, kot
lahko sklepamo po obveznosti, sprejeti že leta 1954, da se bo redno obja-
vljalo letno poročilo o delu z vsemi podatki, potrebnimi za obveščenost
javnosti, kar so tudi izvajali (Novak in Demšar, 2012). Po ustanovitvi
slovenske države se je financiranje znanosti v celoti preneslo na drža-
vo, na ministrstvo za znanost, s čimer je politična neodvisnost v prvem
obdobju slovenske samostojnosti nazadovala.
Eden od znakov nazadovanja je bila tudi možnost, da minister pri do-
deljevanju sredstev v pritožbenem postopku sam odloči o izbiri desetih
odstotkov dodeljenih sredstev, kar je prešlo tudi v utečeno prakso. V
smislu političnih vplivov na dodeljevanje sredstev je zanimiva zgodba o
slovenskem nakupu superračunalnika, naprave, ki je bila namenjena In-
stitutu »Jožef Stefan« in je bila vredna toliko, kolikor so znašala celole-
tna sredstva za raziskovalno opremo na ministrstvu za znanost. Pogod-
ba za nakup je bila podpisana leta 1994, dan pred združitvijo Liberalno-
demokratske stranke z Demokratsko stranko, Socialistično stranko Slo-
venije in stranko Zelenih – ekološko socialno stranko v današnjo Libe-
ralno demokracijo Slovenije (ld s). Ker je bil v takratnem vodstvu Zele-
135
jo eno petino glasov. Takšen sistem res zagotavlja avtonomijo, ne pa
tudi dobre strokovne izbire, ki je sicer običajna na vseh uspešnih uni-
verzah po svetu. Postopek bi gotovo lahko izboljšali, denimo že s tem,
da bi rektorja volili redni profesorji, člani senata, kot je to veljalo nekoč.
Kaj pa znanstveni inštituti? Tudi imenovanje direktorja javnega razi-
skovalnega zavoda (inštituta) je dokaj neodvisno od politike. Temelji na
Zakonu o zavodih (1991) in na Zakonu o raziskovalni in razvojni dejav-
nosti (2002), ki v 33. členu določa, da javni raziskovalni zavod in javni
infrastrukturni zavod upravlja upravni odbor, v katerem so predstavni-
ki ustanoviteljice, predstavniki zaposlenih in predstavniki uporabnikov
oziroma zainteresirane javnosti. Upravni odbor ima od pet do devet čla-
nov. Število članov, ki mora biti liho, pri čemer nobena od treh strani v
upravnem odboru ne sme imeti večine, in način njihovega imenovanja
oziroma izvolitve se določita z aktom o ustanovitvi, podrobneje pa lah-
ko še s statutom javnega zavoda. Vlada namreč na potek izbora lahko
vpliva že s tem, ko daje vedeti, da bo potrdila le določenega kandidata,
in tega se tudi poslužuje.
Kako pa je s politično neodvisnostjo financerjev znanosti? Zanimivo
je, da bi nekatere zglede slovenske avtonomije javnih ustanov lahko na-
šli v Skladu Borisa Kidriča in njegovi naslednici, rss, ki sta bili ustanovi
bivše skupne države. Njuno upravljanje je bilo politično dokaj neodvi-
sno, poleg tega pa sta se zavedali pomena preglednosti svojega dela, kot
lahko sklepamo po obveznosti, sprejeti že leta 1954, da se bo redno obja-
vljalo letno poročilo o delu z vsemi podatki, potrebnimi za obveščenost
javnosti, kar so tudi izvajali (Novak in Demšar, 2012). Po ustanovitvi
slovenske države se je financiranje znanosti v celoti preneslo na drža-
vo, na ministrstvo za znanost, s čimer je politična neodvisnost v prvem
obdobju slovenske samostojnosti nazadovala.
Eden od znakov nazadovanja je bila tudi možnost, da minister pri do-
deljevanju sredstev v pritožbenem postopku sam odloči o izbiri desetih
odstotkov dodeljenih sredstev, kar je prešlo tudi v utečeno prakso. V
smislu političnih vplivov na dodeljevanje sredstev je zanimiva zgodba o
slovenskem nakupu superračunalnika, naprave, ki je bila namenjena In-
stitutu »Jožef Stefan« in je bila vredna toliko, kolikor so znašala celole-
tna sredstva za raziskovalno opremo na ministrstvu za znanost. Pogod-
ba za nakup je bila podpisana leta 1994, dan pred združitvijo Liberalno-
demokratske stranke z Demokratsko stranko, Socialistično stranko Slo-
venije in stranko Zelenih – ekološko socialno stranko v današnjo Libe-
ralno demokracijo Slovenije (ld s). Ker je bil v takratnem vodstvu Zele-
135
