Page 135 - Demšar, Franci, in Jasna Kontler - Salamon. 2020. Slovenska znanost: akademska igra ali adut družbenega napredka. Koper: Založba Univerze na Primorskem
P. 135
8 Avtonomija
Ozrimo se nekoliko nazaj, v leto 1088, ko je bila ustanovljena univerza v
Bologni, ki je bila prva evropska univerza, v naslednjih stoletjih pa so ji
sledile še Sorbona, Oxford, Cambridge . . . Nastanek univerz je povezan
z idejo vladarjev, da bi ustanovili institucijo, ki bi skrbela za predajanje
znanja in najnovejših spoznanj novim generacijam, kar bi pospešilo ra-
zvoj in napredek države, ki bi zaradi tega lažje konkurirala sosednjim
državam oziroma jih prekašala. Zanimivo je, da univerza ni bila zasno-
vana na temeljih, ki bi bili podobni temeljem diplomacije, kjer se odlo-
čilne stvari odvijajo v tajnosti, ali vojske, ki prav tako v tajnosti gradi
svoj oborožitveni sistem, prav nasprotno, njeno izhodišče je bila odpr-
tost. Univerza že v zasnovi vključuje pravico, da lahko profesorji prosto
gostujejo na različnih univerzah in si izmenjujejo informacije. Razisko-
valci so dobro vedeli, da je znanje obsojeno na počasnejši razvoj, če je
ujeto med nacionalne meje.
Druga izjemna, lahko bi rekli osupljiva lastnost univerz je njihova av-
tonomija – še danes se večina čudi, zakaj je tako. Univerza je podobna
Cerkvi: kdor se ji pridruži, mora upoštevati njene interne zakone, ki so
nad zakoni zunanjega sveta. Nekoč je to veljalo dobesedno, sčasoma pa
so zakone nadomestila nenapisana pravila. Za temeljne premike je nam-
reč potrebna avtonomija, ki ščiti svobodo ustvarjanja – velikih idej ne
smejo zaustavljati mali politiki, ki ne vidijo pet korakov naprej. Univer-
ze so se vse bolj širile: konec srednjega veka jih je bilo v Evropi 30, konec
18. stoletja 150, danes jih je v 186 državah približno 18.500 (po podatkih
World Higher Education Database, https://whed.net/home.php).
Da se znanost lahko nemoteno razvija, mora biti avtonomna v vseh
elementih svojega delovanja. Zato ni naključje, da tudi financerji znano-
sti, raziskovalne agencije, postavljajo avtonomijo na vidno mesto. Av-
tonomnost raziskovalnih agencij je v razvitem svetu zagotovljena z ne-
odvisnostjo njenih upravnih odborov, v katerih je po navadi samo en
predstavnik države, pa še ta pogosto zgolj kot opazovalec.
Kakšna je situacija v Sloveniji? Seveda se morajo univerze povsod po
133
Ozrimo se nekoliko nazaj, v leto 1088, ko je bila ustanovljena univerza v
Bologni, ki je bila prva evropska univerza, v naslednjih stoletjih pa so ji
sledile še Sorbona, Oxford, Cambridge . . . Nastanek univerz je povezan
z idejo vladarjev, da bi ustanovili institucijo, ki bi skrbela za predajanje
znanja in najnovejših spoznanj novim generacijam, kar bi pospešilo ra-
zvoj in napredek države, ki bi zaradi tega lažje konkurirala sosednjim
državam oziroma jih prekašala. Zanimivo je, da univerza ni bila zasno-
vana na temeljih, ki bi bili podobni temeljem diplomacije, kjer se odlo-
čilne stvari odvijajo v tajnosti, ali vojske, ki prav tako v tajnosti gradi
svoj oborožitveni sistem, prav nasprotno, njeno izhodišče je bila odpr-
tost. Univerza že v zasnovi vključuje pravico, da lahko profesorji prosto
gostujejo na različnih univerzah in si izmenjujejo informacije. Razisko-
valci so dobro vedeli, da je znanje obsojeno na počasnejši razvoj, če je
ujeto med nacionalne meje.
Druga izjemna, lahko bi rekli osupljiva lastnost univerz je njihova av-
tonomija – še danes se večina čudi, zakaj je tako. Univerza je podobna
Cerkvi: kdor se ji pridruži, mora upoštevati njene interne zakone, ki so
nad zakoni zunanjega sveta. Nekoč je to veljalo dobesedno, sčasoma pa
so zakone nadomestila nenapisana pravila. Za temeljne premike je nam-
reč potrebna avtonomija, ki ščiti svobodo ustvarjanja – velikih idej ne
smejo zaustavljati mali politiki, ki ne vidijo pet korakov naprej. Univer-
ze so se vse bolj širile: konec srednjega veka jih je bilo v Evropi 30, konec
18. stoletja 150, danes jih je v 186 državah približno 18.500 (po podatkih
World Higher Education Database, https://whed.net/home.php).
Da se znanost lahko nemoteno razvija, mora biti avtonomna v vseh
elementih svojega delovanja. Zato ni naključje, da tudi financerji znano-
sti, raziskovalne agencije, postavljajo avtonomijo na vidno mesto. Av-
tonomnost raziskovalnih agencij je v razvitem svetu zagotovljena z ne-
odvisnostjo njenih upravnih odborov, v katerih je po navadi samo en
predstavnik države, pa še ta pogosto zgolj kot opazovalec.
Kakšna je situacija v Sloveniji? Seveda se morajo univerze povsod po
133
