Page 173 - Demšar, Franci, in Jasna Kontler - Salamon. 2020. Slovenska znanost: akademska igra ali adut družbenega napredka. Koper: Založba Univerze na Primorskem
P. 173
Zakaj imamo nižji odstotek bdp na prebivalca? 9
Sicer pa so na nedavni novinarski konferenci Koordinacije samostoj-
nih raziskovalnih institucij Slovenije (ko s r i s), na kateri so napove-
dali javni poziv vladi, sedanje razmere v naši znanosti primerjali tudi z
ladjo, polno nesrečnih duš zaradi vladne nekompetentne varčevalne po-
litike. Pretiravanje? Verjetno ni pretiraval direktor našega največjega
inštituta prof. dr. Jadran Lenarčič, ki je povedal, da desetih milijonov,
kolikor naj bi bilo letos zanje manj javnih sredstev, ne bi mogli privar-
čevati, niti, »če bi sredi leta odpustili vse raziskovalce Instituta »Jožef
Stefan«, vključno z menoj«. Kvečjemu bi morda zmogli polovični rez.
Res si je težko predstavljati varčevanje na račun nevzdrževanja dra-
gih in občutljivih naprav ali morebitnega izklapljanja elektrike. So pa
tudi inštituti, katerih edina omembe vredna lastnina so ljudje in knji-
žnice. Bi jih morali »dati na grmado«, da bi država dovolj privarčevala?
Kako pa bo varčevala takrat, ko bo ob morebitnem zlomu znanosti ugo-
tovila, da je s tem »privarčevala« še zlom gospodarstva? Da bi bilo veliko
bolj modro, če bi znanosti, namesto da ji zavija vrat, z davčnimi olajša-
vami in drugimi ukrepi omogočila boljše sodelovanje z gospodarstvom.
Iz česar bi navsezadnje – a ne čez noč – dobila veliko več, kot si obe-
ta zdaj. Sočasno s temi dramatičnimi napovedmi raziskovalcev nas je
prvič obiskala evropska komisarka za raziskave in inovacije. Pohvalila
je dosedanja slovenska vlaganja v znanost in izrazila upanje, da bomo
kljub spopadanju s krizo še naprej podpirali to področje, pač po zgledu
drugih držav. Bilo je skoraj idilično, ampak saj drugače niti ni moglo bi-
ti. Pred tujci se ne blati domače politike, komisarka pa tudi ni pristojna
za konkretno vmešavanje v naš način varčevanja; poleg tega je k nam
prišla po podporo programu Obzorje 2020, »težkemu« 80 milijard.
Nanje računajo tudi naši raziskovalci, toda ob načrtovanem rezanju
vsi ne bodo mogli niti kandidirati, saj ne bodo imeli denarja za obvezno
participacijo. »Mi nismo Avstrija,« nam je minuli četrtek, med obravna-
vo vladnih varčevalnih ukrepov na nočni seji parlamentarnega odbora
za izobraževanje, visoko šolstvo, kulturo, šport in mladino, odvrnil mi-
nister Turk, ko smo ga vprašali, zakaj si Avstrija lahko privošči, da med
krizo visoko šolstvo in znanost podpre celo bolj kakor prej. A vendar –
menda se pač bolj želimo približati Avstriji, kakor pa biti valilnica ta-
lentov za Avstrijo in še katero pametno državo?
Ključni proces praktično celotnega obdobja slovenske države je bil
proces privatizacije gospodarstva. Bralcem priporočam, da preberejo
171
Sicer pa so na nedavni novinarski konferenci Koordinacije samostoj-
nih raziskovalnih institucij Slovenije (ko s r i s), na kateri so napove-
dali javni poziv vladi, sedanje razmere v naši znanosti primerjali tudi z
ladjo, polno nesrečnih duš zaradi vladne nekompetentne varčevalne po-
litike. Pretiravanje? Verjetno ni pretiraval direktor našega največjega
inštituta prof. dr. Jadran Lenarčič, ki je povedal, da desetih milijonov,
kolikor naj bi bilo letos zanje manj javnih sredstev, ne bi mogli privar-
čevati, niti, »če bi sredi leta odpustili vse raziskovalce Instituta »Jožef
Stefan«, vključno z menoj«. Kvečjemu bi morda zmogli polovični rez.
Res si je težko predstavljati varčevanje na račun nevzdrževanja dra-
gih in občutljivih naprav ali morebitnega izklapljanja elektrike. So pa
tudi inštituti, katerih edina omembe vredna lastnina so ljudje in knji-
žnice. Bi jih morali »dati na grmado«, da bi država dovolj privarčevala?
Kako pa bo varčevala takrat, ko bo ob morebitnem zlomu znanosti ugo-
tovila, da je s tem »privarčevala« še zlom gospodarstva? Da bi bilo veliko
bolj modro, če bi znanosti, namesto da ji zavija vrat, z davčnimi olajša-
vami in drugimi ukrepi omogočila boljše sodelovanje z gospodarstvom.
Iz česar bi navsezadnje – a ne čez noč – dobila veliko več, kot si obe-
ta zdaj. Sočasno s temi dramatičnimi napovedmi raziskovalcev nas je
prvič obiskala evropska komisarka za raziskave in inovacije. Pohvalila
je dosedanja slovenska vlaganja v znanost in izrazila upanje, da bomo
kljub spopadanju s krizo še naprej podpirali to področje, pač po zgledu
drugih držav. Bilo je skoraj idilično, ampak saj drugače niti ni moglo bi-
ti. Pred tujci se ne blati domače politike, komisarka pa tudi ni pristojna
za konkretno vmešavanje v naš način varčevanja; poleg tega je k nam
prišla po podporo programu Obzorje 2020, »težkemu« 80 milijard.
Nanje računajo tudi naši raziskovalci, toda ob načrtovanem rezanju
vsi ne bodo mogli niti kandidirati, saj ne bodo imeli denarja za obvezno
participacijo. »Mi nismo Avstrija,« nam je minuli četrtek, med obravna-
vo vladnih varčevalnih ukrepov na nočni seji parlamentarnega odbora
za izobraževanje, visoko šolstvo, kulturo, šport in mladino, odvrnil mi-
nister Turk, ko smo ga vprašali, zakaj si Avstrija lahko privošči, da med
krizo visoko šolstvo in znanost podpre celo bolj kakor prej. A vendar –
menda se pač bolj želimo približati Avstriji, kakor pa biti valilnica ta-
lentov za Avstrijo in še katero pametno državo?
Ključni proces praktično celotnega obdobja slovenske države je bil
proces privatizacije gospodarstva. Bralcem priporočam, da preberejo
171
