Page 169 - Demšar, Franci, in Jasna Kontler - Salamon. 2020. Slovenska znanost: akademska igra ali adut družbenega napredka. Koper: Založba Univerze na Primorskem
P. 169
V gospodarstvu je še vedno premalo doktorjev znanosti 9
– te bi izbirali v gospodarstvu – namensko izvajali za tiste gospodar-
ske družbe, ki uveljavljajo davčne olajšave. Leta 2005 se je v Sloveniji
intenzivno razpravljalo o uvedbi enotne davčne stopnje, ki bi prinesla
predvsem davčno razbremenitev za tiste z visokimi prihodki, zaradi če-
sar naj bi podjetjem ostalo več denarja, s tem pa tudi več sredstev za
vlaganje v razvoj. Enega od vodilnih zagovornikov tega modela sem na
eni od predstavitev povprašal, zakaj je tako prepričan, da se bodo doda-
tna sredstva, ki bodo ostala v podjetjih, zares porabila za njihov razvoj,
ne pa za dobičke, privatizacijo . . . Njegov odgovor me ni prepričal in na-
slednja leta so pokazala, da moj pomislek ni bil odveč. Uspešne države
v svojo ekonomsko politiko vključijo tudi zelo podrobne izvedbene me-
hanizme in se ne zanašajo zgolj na pavšalne ekonomske teorije.
Tretjina davčnih olajšav za raziskave in razvoj danes znese približno
100 milijonov evrov. Če bi bila ta sredstva namensko porabljena za ciljno
sodelovanje med gospodarstvom in akademsko sfero, bi se sodelovanje
med njima lahko precej okrepilo. A treba je opozoriti, da davčne olajša-
ve niso samoumevne; spomnimo se na primer leta 2015, ko je finančni
minister Dušan Mramor – resda neuspešno, pa vendar – predlagal, da
bi višino teh olajšav prepolovili.
Podatki o proračunskem financiranju znanosti na univerzah in in-
štitutih ter podatki o trendih proračunskega financiranja razvoja v go-
spodarstvu so porazni – Sloveniji napovedujejo mračno prihodnost. Fi-
nančna kriza je očitno porušila prejšnja prizadevanja, da bi se vzposta-
vil dobro delujoč nacionalni inovacijski sistem. Nekaj upanja vzbujajo
evropska sredstva Pametne specializacije, ki bi po višini finančnih sred-
stev deloma lahko nadomestila zmanjšanje vlaganj države v rr v gospo-
darstvu in mogoče tudi na univerzah in inštitutih. Iz podatkov pa lahko
izpeljemo še en sklep, o katerem sem govoril tudi v predavanju Odlič-
nost in kohezija na letni konferenci visokih vladnih predstavnikov za
področje znanosti v estonskem univerzitetnem mestu Tartu: razlog, da
predvsem manj razvite evropske državah ne morejo doseči dviga vlaganj
v rr, je obenem vzrok za njihovo nerazvitost – da vse do danes niso do-
jele pomena vlaganj v rr. Vrzel med razvitimi in nerazvitimi v Evropi
se bo zato samo še povečevala (slika 6.1 na strani 92).
V predavanju sem predlagal, da bi razvili mehanizme za porabo ko-
hezijskih sredstev eu (sredstev za enakomeren razvoj znotraj eu), ki bi
bila namenjena za razvojne projekte manj razvitih regij. Ideja je padla
na plodna tla in na konzultacijah v kabinetu takratnega predsednika
evropske komisije Joséja Manuela Barrosa smo v sodelovanju z neka-
167
– te bi izbirali v gospodarstvu – namensko izvajali za tiste gospodar-
ske družbe, ki uveljavljajo davčne olajšave. Leta 2005 se je v Sloveniji
intenzivno razpravljalo o uvedbi enotne davčne stopnje, ki bi prinesla
predvsem davčno razbremenitev za tiste z visokimi prihodki, zaradi če-
sar naj bi podjetjem ostalo več denarja, s tem pa tudi več sredstev za
vlaganje v razvoj. Enega od vodilnih zagovornikov tega modela sem na
eni od predstavitev povprašal, zakaj je tako prepričan, da se bodo doda-
tna sredstva, ki bodo ostala v podjetjih, zares porabila za njihov razvoj,
ne pa za dobičke, privatizacijo . . . Njegov odgovor me ni prepričal in na-
slednja leta so pokazala, da moj pomislek ni bil odveč. Uspešne države
v svojo ekonomsko politiko vključijo tudi zelo podrobne izvedbene me-
hanizme in se ne zanašajo zgolj na pavšalne ekonomske teorije.
Tretjina davčnih olajšav za raziskave in razvoj danes znese približno
100 milijonov evrov. Če bi bila ta sredstva namensko porabljena za ciljno
sodelovanje med gospodarstvom in akademsko sfero, bi se sodelovanje
med njima lahko precej okrepilo. A treba je opozoriti, da davčne olajša-
ve niso samoumevne; spomnimo se na primer leta 2015, ko je finančni
minister Dušan Mramor – resda neuspešno, pa vendar – predlagal, da
bi višino teh olajšav prepolovili.
Podatki o proračunskem financiranju znanosti na univerzah in in-
štitutih ter podatki o trendih proračunskega financiranja razvoja v go-
spodarstvu so porazni – Sloveniji napovedujejo mračno prihodnost. Fi-
nančna kriza je očitno porušila prejšnja prizadevanja, da bi se vzposta-
vil dobro delujoč nacionalni inovacijski sistem. Nekaj upanja vzbujajo
evropska sredstva Pametne specializacije, ki bi po višini finančnih sred-
stev deloma lahko nadomestila zmanjšanje vlaganj države v rr v gospo-
darstvu in mogoče tudi na univerzah in inštitutih. Iz podatkov pa lahko
izpeljemo še en sklep, o katerem sem govoril tudi v predavanju Odlič-
nost in kohezija na letni konferenci visokih vladnih predstavnikov za
področje znanosti v estonskem univerzitetnem mestu Tartu: razlog, da
predvsem manj razvite evropske državah ne morejo doseči dviga vlaganj
v rr, je obenem vzrok za njihovo nerazvitost – da vse do danes niso do-
jele pomena vlaganj v rr. Vrzel med razvitimi in nerazvitimi v Evropi
se bo zato samo še povečevala (slika 6.1 na strani 92).
V predavanju sem predlagal, da bi razvili mehanizme za porabo ko-
hezijskih sredstev eu (sredstev za enakomeren razvoj znotraj eu), ki bi
bila namenjena za razvojne projekte manj razvitih regij. Ideja je padla
na plodna tla in na konzultacijah v kabinetu takratnega predsednika
evropske komisije Joséja Manuela Barrosa smo v sodelovanju z neka-
167
