Page 179 - Demšar, Franci, in Jasna Kontler - Salamon. 2020. Slovenska znanost: akademska igra ali adut družbenega napredka. Koper: Založba Univerze na Primorskem
P. 179
Znanstvena politika od znotraj in s strani
cij, nastaja nepojmljiva strokovna in znanstvena škoda. Naša znanost
in strokovnost zaostajata, ker nimamo stika z aktualnimi svetovnimi
tokovi. Znanost bo tako teže prevzemala naloge, ki jih pričakujemo od
nje . . .« (Južnič, 1984). Besede, napisane pred skoraj 35 leti, še danes zve-
nijo aktualno in bodo tako zvenele še desetletja. In to kljub temu, da so
se pogoji, oblike in načini dostopa do uporabe znanstvene literature ozi-
roma informacijskih virov v znanosti, kot temu danes rečemo, še kako
spremenili in se še spreminjajo. Znanost je temelj tistega, čemur da-
nes rečemo produkcija (novega) znanja. Znanstveniki/raziskovalci de-
lujejo na podlagi znanja, ki je zbrano v okviru aktualne znanstvene
paradigme.
Znanstvenik uporablja »informacije«, ki jih je pridobil s svojim razi-
skovalnim delom, skupaj z informacijami, ki jih je pridobil iz dela (pra-
viloma objav) drugih znanstvenikov in raziskovalcev, kot dokaz, s ka-
terim utemeljuje in podpira svoje ugotovitve. S tem šele dopolni svoj
prispevek k nekemu splošnemu znanstvenemu znanju. Prispevek posa-
meznika k temu znanju je končan šele takrat, ko drugi znanstveniki in
raziskovalci sprejmejo njegove ugotovitve kot dejstva.
Ključnega pomena za informacijski proces v znanosti, ki ga pogosto
označimo kot proces znanstvenega informiranja in komuniciranja, je
medij, ki ga omogoča, oziroma način, po katerem poteka. Proces se je
praviloma odvijal in se še vedno odvija z rednim in natančnim spre-
mljanjem objavljenih znanstvenih rezultatov, ki so pogoj za doseganje
novih znanstvenih rezultatov in dosežkov. Dejstvo, da danes vse bolj
uporabljamo pojem dostopa in vse manj govorimo o nakupu, samo od-
raža spremembo oblike in uporabe, nikakor pa ne vsebine in pomena.
Kljub vsem spremembam, ki so danes aktualne in predstavljajo nove re-
šitve – v mislih imam v prvi vrsti »odprti dostop« (oa, open access) –,
so mehanizmi ostali podobni. Dostop do najkakovostnejših informacij-
skih virov, brez katerih seveda ni resne in kakovostne znanosti, je obi-
čajno plačljiv, sredstva za ta namen pa praviloma prispevajo posamezne
raziskovalne organizacije in ustanove.
Zagotavljanje tovrstnih sredstev je v Sloveniji urejeno nekoliko dru-
gače, kot je običajno. Del sredstev sicer res prispevajo, tako kot večino-
ma drugje po svetu, posamezne raziskovalne organizacije in ustanove,
večji del pa sofinancira država neposredno iz sredstev, ki so za to na-
mensko določena. V pričujoči knjigi je odlično pojasnjeno, zakaj je tako
in zakaj ustanovam ne bi namesto tega preprosto namenili dodatnih
sredstev. Zato, ker imajo slovenske akademske ustanove precej različne
177
cij, nastaja nepojmljiva strokovna in znanstvena škoda. Naša znanost
in strokovnost zaostajata, ker nimamo stika z aktualnimi svetovnimi
tokovi. Znanost bo tako teže prevzemala naloge, ki jih pričakujemo od
nje . . .« (Južnič, 1984). Besede, napisane pred skoraj 35 leti, še danes zve-
nijo aktualno in bodo tako zvenele še desetletja. In to kljub temu, da so
se pogoji, oblike in načini dostopa do uporabe znanstvene literature ozi-
roma informacijskih virov v znanosti, kot temu danes rečemo, še kako
spremenili in se še spreminjajo. Znanost je temelj tistega, čemur da-
nes rečemo produkcija (novega) znanja. Znanstveniki/raziskovalci de-
lujejo na podlagi znanja, ki je zbrano v okviru aktualne znanstvene
paradigme.
Znanstvenik uporablja »informacije«, ki jih je pridobil s svojim razi-
skovalnim delom, skupaj z informacijami, ki jih je pridobil iz dela (pra-
viloma objav) drugih znanstvenikov in raziskovalcev, kot dokaz, s ka-
terim utemeljuje in podpira svoje ugotovitve. S tem šele dopolni svoj
prispevek k nekemu splošnemu znanstvenemu znanju. Prispevek posa-
meznika k temu znanju je končan šele takrat, ko drugi znanstveniki in
raziskovalci sprejmejo njegove ugotovitve kot dejstva.
Ključnega pomena za informacijski proces v znanosti, ki ga pogosto
označimo kot proces znanstvenega informiranja in komuniciranja, je
medij, ki ga omogoča, oziroma način, po katerem poteka. Proces se je
praviloma odvijal in se še vedno odvija z rednim in natančnim spre-
mljanjem objavljenih znanstvenih rezultatov, ki so pogoj za doseganje
novih znanstvenih rezultatov in dosežkov. Dejstvo, da danes vse bolj
uporabljamo pojem dostopa in vse manj govorimo o nakupu, samo od-
raža spremembo oblike in uporabe, nikakor pa ne vsebine in pomena.
Kljub vsem spremembam, ki so danes aktualne in predstavljajo nove re-
šitve – v mislih imam v prvi vrsti »odprti dostop« (oa, open access) –,
so mehanizmi ostali podobni. Dostop do najkakovostnejših informacij-
skih virov, brez katerih seveda ni resne in kakovostne znanosti, je obi-
čajno plačljiv, sredstva za ta namen pa praviloma prispevajo posamezne
raziskovalne organizacije in ustanove.
Zagotavljanje tovrstnih sredstev je v Sloveniji urejeno nekoliko dru-
gače, kot je običajno. Del sredstev sicer res prispevajo, tako kot večino-
ma drugje po svetu, posamezne raziskovalne organizacije in ustanove,
večji del pa sofinancira država neposredno iz sredstev, ki so za to na-
mensko določena. V pričujoči knjigi je odlično pojasnjeno, zakaj je tako
in zakaj ustanovam ne bi namesto tega preprosto namenili dodatnih
sredstev. Zato, ker imajo slovenske akademske ustanove precej različne
177
