Page 181 - Demšar, Franci, in Jasna Kontler - Salamon. 2020. Slovenska znanost: akademska igra ali adut družbenega napredka. Koper: Založba Univerze na Primorskem
P. 181
Znanstvena politika od znotraj in s strani
Prvo obdobje (1985–1995)
Leta 1985 preneha upadati uvoz tuje (mednarodne) znanstvene in stro-
kovne literature. Kot smo že omenili, takratno slovensko politično vod-
stvo, edino v takratni Jugoslaviji, »čudežno« najde devize. rss sofinan-
cira nabavo sprva samo trem univerzitetnim knjižnicam, kar se ne po-
kaže kot najboljša rešitev, zato sofinanciranje razširi na osrednje knji-
žnice za posamezna znanstvena področja, ki koordinirajo nabavo in s
tem tudi dostop. Tako se zasnuje osnova sistema, ki omogoča stabilna
sredstva in preglednost ter uravnoteženost posameznih ved. Stabilnost
sredstev pomeni, da se njihova višina usklajuje z rastjo cen mednarodne
znanstvene literature.
Drugo obdobje (1995–2004)
Že uveljavljen sistem se v tem obdobju žal začne rušiti, pojavi se moč-
no drobljenje sofinanciranja, zelo se poveča število prejemnikov. Prej-
šnjo koordinacijo vse bolj nadomešča načelo »vsakemu nekaj«, brez re-
sne usmeritve. V letih od 2000 do 2003 so se zaradi tako ustvarjenega
kaosa sredstva občutno zmanjšala, leta 2002 pa so jih nameravali celo
ukiniti – v predlogu proračuna za leto 2002 takratnega resornega mini-
strstva bi jih zaman iskali. Kratkovidna uradniška odločitev je dosežek
dvajsetletnega truda, da bi imeli slovenski raziskovalci urejen dostop do
tako pomembnega dela raziskovalne infrastrukture, preprosto zbrisala
s seznama. Za nameček so bila sredstva, paradoksalno, ukinjena kljub
temu, da je celo v Zakonu o knjižničarstvu, sprejetem leto prej (2001,
55. člen), zapisano:
Za podporo usklajenemu razvoju knjižnične dejavnosti prispeva
država po postopku, ki je določen s področnim zakonom, prora-
čunska sredstva za:
• nabavo tujega knjižničnega gradiva v nacionalni, visokošolskih
in specialnih knjižnicah na podlagi kriterijev, ki jih določi za po-
samezno področje pristojni minister [. . .]
A na srečo tudi uradniška samovolja ni bila vsemogočna. Najvišji
predstavniki raziskovalne skupnosti so osebno posredovali pri takra-
tnem ministru in namenska sredstva, četudi prepolovljena, so se vrnila
v proračun ministrstva.
Dogajanje je posledica tistega, na kar opozarja pričujoča knjiga – da
financiranje znanosti ne more in ne sme biti v pristojnosti izključno mi-
nistrstev in uradnikov.
179
Prvo obdobje (1985–1995)
Leta 1985 preneha upadati uvoz tuje (mednarodne) znanstvene in stro-
kovne literature. Kot smo že omenili, takratno slovensko politično vod-
stvo, edino v takratni Jugoslaviji, »čudežno« najde devize. rss sofinan-
cira nabavo sprva samo trem univerzitetnim knjižnicam, kar se ne po-
kaže kot najboljša rešitev, zato sofinanciranje razširi na osrednje knji-
žnice za posamezna znanstvena področja, ki koordinirajo nabavo in s
tem tudi dostop. Tako se zasnuje osnova sistema, ki omogoča stabilna
sredstva in preglednost ter uravnoteženost posameznih ved. Stabilnost
sredstev pomeni, da se njihova višina usklajuje z rastjo cen mednarodne
znanstvene literature.
Drugo obdobje (1995–2004)
Že uveljavljen sistem se v tem obdobju žal začne rušiti, pojavi se moč-
no drobljenje sofinanciranja, zelo se poveča število prejemnikov. Prej-
šnjo koordinacijo vse bolj nadomešča načelo »vsakemu nekaj«, brez re-
sne usmeritve. V letih od 2000 do 2003 so se zaradi tako ustvarjenega
kaosa sredstva občutno zmanjšala, leta 2002 pa so jih nameravali celo
ukiniti – v predlogu proračuna za leto 2002 takratnega resornega mini-
strstva bi jih zaman iskali. Kratkovidna uradniška odločitev je dosežek
dvajsetletnega truda, da bi imeli slovenski raziskovalci urejen dostop do
tako pomembnega dela raziskovalne infrastrukture, preprosto zbrisala
s seznama. Za nameček so bila sredstva, paradoksalno, ukinjena kljub
temu, da je celo v Zakonu o knjižničarstvu, sprejetem leto prej (2001,
55. člen), zapisano:
Za podporo usklajenemu razvoju knjižnične dejavnosti prispeva
država po postopku, ki je določen s področnim zakonom, prora-
čunska sredstva za:
• nabavo tujega knjižničnega gradiva v nacionalni, visokošolskih
in specialnih knjižnicah na podlagi kriterijev, ki jih določi za po-
samezno področje pristojni minister [. . .]
A na srečo tudi uradniška samovolja ni bila vsemogočna. Najvišji
predstavniki raziskovalne skupnosti so osebno posredovali pri takra-
tnem ministru in namenska sredstva, četudi prepolovljena, so se vrnila
v proračun ministrstva.
Dogajanje je posledica tistega, na kar opozarja pričujoča knjiga – da
financiranje znanosti ne more in ne sme biti v pristojnosti izključno mi-
nistrstev in uradnikov.
179
