Page 99 - Demšar, Franci, in Jasna Kontler - Salamon. 2020. Slovenska znanost: akademska igra ali adut družbenega napredka. Koper: Založba Univerze na Primorskem
P. 99
Vloga znanstvene in tehnološke politike 6
co, s katero bi doktorji znanosti postali za gospodarstvo finančno kon-
kurenčni in s katero bi jim omogočili evropsko primerljive pogoje za
ustvarjalno delo (višje dohodke v gospodarstvu kot v akademskem oko-
lju). Pri prenosu znanja v gospodarstvo pa se zatika tudi zato, ker sode-
lovanje med univerzami in gospodarstvom ni sistemsko urejeno. Večino
sodelovanj se namreč sklene z avtorskimi pogodbami, med pogosto ne-
plačanimi pogodbeniki pa je velik delež podiplomskih študentov. Ker je
za gospodarstvo to kratkoročno cenejše – čeprav dolgoročno manj učin-
kovito –, se tam raje odločajo za tako obliko sodelovanja, kot da bi dok-
torje znanosti po opravljenem študijskem usposabljanju redno zaposli-
li.
Prvi poskusi spodbujanja razvoja, ki jih je država za gospodarske su-
bjekte začela uvajati po tekmovalnih principih, so bili razvojni projekti.
Leta 1995 je dal minister Bohinc v sodelovanju s Petrom Stanovnikom
z Inštituta za ekonomska raziskovanja pobudo za raziskavo o ekonom-
skih učinkih razvojnih projektov, ki jih je sofinanciralo ministrstvo, za-
dolženo za tehnologijo. Načrtovali so, da bi z dobrimi rezultati raziska-
ve utrdili vlogo razvojnih projektov in zanje morda namenili dodatna
sredstva. Čeprav je študija izvajanje razvojnih projektov spremljala raz-
meroma kratek čas, se je na vzorcu okoli stotih projektov pokazalo, da
se je že z rezultati zgolj desetine projektov, ki so zaživeli v praksi, po-
kril finančni vložek države za vseh sto projektov. Kljub temu pa so bili
v eni od kasnejših reorganizacij ministrstva (leta 2000), ko je tehnolo-
gija prešla v pristojnost ministrstva za gospodarstvo, razvojni projekti
opuščeni.
Leta 2004 je bila hkrati z a rrs ustanovljena Javna agencija za teh-
nološki razvoj Republike Slovenije (t ia), ki je prevzela financiranje pro-
jektov, ki so prej potekali na ministrstvu, zadolženem za tehnologijo.
Agencijo tia so zasnovali po modelu finske ustanove Tekes, vendar tia
pomena Tekesa, ki na Finskem razpolaga z več sredstvi kot raziskovalna
agencija, nikoli ni dosegla.
tia je za svoje instrumente financiranja prejela komaj desetino zne-
ska, s kakršnim je razpolagala a rrs, poleg tega pa delo obeh agencij ni
bilo usklajeno. Zgovorno je tudi dejstvo, da je bilo za tehnološko agen-
cijo sprva zadolženo isto ministrstvo kot za znanost, od leta 2008 pa je
to postalo ministrstvo, zadolženo za gospodarstvo, kjer je agencija iz-
gubila samostojnost in tudi večino finančnih virov za svoje delo. t ia, ki
je bila leta 2013 skupaj s še dvema ustanovama združena v agencijo Spi-
rit, ni več pomemben dejavnik spodbujanja tehnološkega razvoja; veči-
97
co, s katero bi doktorji znanosti postali za gospodarstvo finančno kon-
kurenčni in s katero bi jim omogočili evropsko primerljive pogoje za
ustvarjalno delo (višje dohodke v gospodarstvu kot v akademskem oko-
lju). Pri prenosu znanja v gospodarstvo pa se zatika tudi zato, ker sode-
lovanje med univerzami in gospodarstvom ni sistemsko urejeno. Večino
sodelovanj se namreč sklene z avtorskimi pogodbami, med pogosto ne-
plačanimi pogodbeniki pa je velik delež podiplomskih študentov. Ker je
za gospodarstvo to kratkoročno cenejše – čeprav dolgoročno manj učin-
kovito –, se tam raje odločajo za tako obliko sodelovanja, kot da bi dok-
torje znanosti po opravljenem študijskem usposabljanju redno zaposli-
li.
Prvi poskusi spodbujanja razvoja, ki jih je država za gospodarske su-
bjekte začela uvajati po tekmovalnih principih, so bili razvojni projekti.
Leta 1995 je dal minister Bohinc v sodelovanju s Petrom Stanovnikom
z Inštituta za ekonomska raziskovanja pobudo za raziskavo o ekonom-
skih učinkih razvojnih projektov, ki jih je sofinanciralo ministrstvo, za-
dolženo za tehnologijo. Načrtovali so, da bi z dobrimi rezultati raziska-
ve utrdili vlogo razvojnih projektov in zanje morda namenili dodatna
sredstva. Čeprav je študija izvajanje razvojnih projektov spremljala raz-
meroma kratek čas, se je na vzorcu okoli stotih projektov pokazalo, da
se je že z rezultati zgolj desetine projektov, ki so zaživeli v praksi, po-
kril finančni vložek države za vseh sto projektov. Kljub temu pa so bili
v eni od kasnejših reorganizacij ministrstva (leta 2000), ko je tehnolo-
gija prešla v pristojnost ministrstva za gospodarstvo, razvojni projekti
opuščeni.
Leta 2004 je bila hkrati z a rrs ustanovljena Javna agencija za teh-
nološki razvoj Republike Slovenije (t ia), ki je prevzela financiranje pro-
jektov, ki so prej potekali na ministrstvu, zadolženem za tehnologijo.
Agencijo tia so zasnovali po modelu finske ustanove Tekes, vendar tia
pomena Tekesa, ki na Finskem razpolaga z več sredstvi kot raziskovalna
agencija, nikoli ni dosegla.
tia je za svoje instrumente financiranja prejela komaj desetino zne-
ska, s kakršnim je razpolagala a rrs, poleg tega pa delo obeh agencij ni
bilo usklajeno. Zgovorno je tudi dejstvo, da je bilo za tehnološko agen-
cijo sprva zadolženo isto ministrstvo kot za znanost, od leta 2008 pa je
to postalo ministrstvo, zadolženo za gospodarstvo, kjer je agencija iz-
gubila samostojnost in tudi večino finančnih virov za svoje delo. t ia, ki
je bila leta 2013 skupaj s še dvema ustanovama združena v agencijo Spi-
rit, ni več pomemben dejavnik spodbujanja tehnološkega razvoja; veči-
97
