Page 106 - Rižnar, Igor, ur. 2017. Jezikovno izobraževanje in podjetja. Koper: Založba Univerze na Primorskem
P. 106
Jezikovno izobraževanje in podjetja
pričanj in znanja, prav tako prizadevanj po odpravi negotovosti. Kultu-
ra je torej vedno razvijajoča in spreminjajoča se. Oblikujejo jo ljudje vsak
dan, vsak trenutek. S tem določajo, kaj je nek trenutek, neko obdobje po-
membno in kaj je manj pomembno.
Reynolds in Valentine (2004, 112, po Gajšt in Korez-Vide 2013, 8)
kulturo razumeta kot edinstvene človeške značilnosti, ki dajejo ljudem
občutek identitete, definirajo, kaj je primerno obnašanje ter tudi neke
vrste orodje za spopadanje z izzivi razmišljanja o eksistenci.
Plasti kulture
Model čebule
Za prikaz sestavnih delov kulture se najpogosteje uporabljata dva mode-
la, in sicer model čebule ter model ledene gore. Naprej si poglejmo prvega.
106 Model čebule je torej teoretični okvir, ki opredeljuje različne plasti kultu-
re (asociacija na plasti čebule).
Hofstede (2001, po Gajšt in Korez-Vide 2013, 8) tako določa, da so
plasti kulture štiri:
Prva od štirih plasti so vrednote. So najgloblja plast kulture. Vredno-
te so nevidne, kajti so ponotranjene v vsakem posamezniku. Kljub temu
pa se jih vidi skozi delovanje oziroma vedenje. Med vrednote npr. štejemo
odločanje med dobrim in zlim, čistim in umazanim, normalnim in ne-
normalnim ter tako naprej.
Druga od štirih plasti so rituali. To so določene aktivnosti, ki se izva-
jajo v okviru družbe. Dostikrat nimajo praktične vrednosti, so pa vendar-
le dobro orodje utrjevanja kulture. Rituali so, na primer, načini pozdrav-
ljanja, razni obredi, poslovne prakse in podobno. Tretja plast so junaki
oziroma vzorniki. To so žive ali mrtve osebe, lahko tudi neresnične, ki
imajo vse lastnosti pravih ljudi, a izrazito pozitivne, torej take lastnosti,
ki so cenjene in spoštovane v določeni družbi. Zadnja, četrta plast, pa so
simboli, kot so besede, slike, predmeti, ki imajo za neko družbo nek pose-
ben pomen. Zastava je npr. eden izmed simbolov.
Trompenaars in Hampden-Turner (2002, po Gajšt in Korez-Vide
2013, 9) tudi opredeljujeta kulturo z več plastmi, vendar za razliko od
Hofstedeja identificirata le tri plasti. Kot prvo plast navajata predpostav-
ke in prepričanja. To je po njunem mnenju najgloblja plast kulture, kjer
gre za pravila, ki so nenapisana. Ta pravila so težko prepoznavna za tujce
v tej kulturi, ravno zaradi svoje nenapisane in samoumevne narave. Dru-
ga plast so po njunem mnenju vrednote, norme in način vedenja. Kot zad-
njo plast navajata znake in simbole. Tu gre zopet za konkretne znake in
pričanj in znanja, prav tako prizadevanj po odpravi negotovosti. Kultu-
ra je torej vedno razvijajoča in spreminjajoča se. Oblikujejo jo ljudje vsak
dan, vsak trenutek. S tem določajo, kaj je nek trenutek, neko obdobje po-
membno in kaj je manj pomembno.
Reynolds in Valentine (2004, 112, po Gajšt in Korez-Vide 2013, 8)
kulturo razumeta kot edinstvene človeške značilnosti, ki dajejo ljudem
občutek identitete, definirajo, kaj je primerno obnašanje ter tudi neke
vrste orodje za spopadanje z izzivi razmišljanja o eksistenci.
Plasti kulture
Model čebule
Za prikaz sestavnih delov kulture se najpogosteje uporabljata dva mode-
la, in sicer model čebule ter model ledene gore. Naprej si poglejmo prvega.
106 Model čebule je torej teoretični okvir, ki opredeljuje različne plasti kultu-
re (asociacija na plasti čebule).
Hofstede (2001, po Gajšt in Korez-Vide 2013, 8) tako določa, da so
plasti kulture štiri:
Prva od štirih plasti so vrednote. So najgloblja plast kulture. Vredno-
te so nevidne, kajti so ponotranjene v vsakem posamezniku. Kljub temu
pa se jih vidi skozi delovanje oziroma vedenje. Med vrednote npr. štejemo
odločanje med dobrim in zlim, čistim in umazanim, normalnim in ne-
normalnim ter tako naprej.
Druga od štirih plasti so rituali. To so določene aktivnosti, ki se izva-
jajo v okviru družbe. Dostikrat nimajo praktične vrednosti, so pa vendar-
le dobro orodje utrjevanja kulture. Rituali so, na primer, načini pozdrav-
ljanja, razni obredi, poslovne prakse in podobno. Tretja plast so junaki
oziroma vzorniki. To so žive ali mrtve osebe, lahko tudi neresnične, ki
imajo vse lastnosti pravih ljudi, a izrazito pozitivne, torej take lastnosti,
ki so cenjene in spoštovane v določeni družbi. Zadnja, četrta plast, pa so
simboli, kot so besede, slike, predmeti, ki imajo za neko družbo nek pose-
ben pomen. Zastava je npr. eden izmed simbolov.
Trompenaars in Hampden-Turner (2002, po Gajšt in Korez-Vide
2013, 9) tudi opredeljujeta kulturo z več plastmi, vendar za razliko od
Hofstedeja identificirata le tri plasti. Kot prvo plast navajata predpostav-
ke in prepričanja. To je po njunem mnenju najgloblja plast kulture, kjer
gre za pravila, ki so nenapisana. Ta pravila so težko prepoznavna za tujce
v tej kulturi, ravno zaradi svoje nenapisane in samoumevne narave. Dru-
ga plast so po njunem mnenju vrednote, norme in način vedenja. Kot zad-
njo plast navajata znake in simbole. Tu gre zopet za konkretne znake in
