Page 108 - Rižnar, Igor, ur. 2017. Jezikovno izobraževanje in podjetja. Koper: Založba Univerze na Primorskem
P. 108
Jezikovno izobraževanje in podjetja
menzije kulture: način sporazumevanja, odnos do časa in odnos do pros-
tora.
Nadalje deli kulture glede na način sporazumevanja, in sicer viso-
kokontekstne in nizkokontekstne. V visokokontekstnih kulturah je
potrebno manj dejanske ubeseditve za komunikacijo, medtem ko je pri
nizkokontekstnih komunikacija jasnejša oziroma specifičnejša, vse se na-
tančneje ubesedi.
Glede odnosa do časa Hall tudi opredeli dve skupini, in sicer monoh-
rone in polihrone lulture. Monohrone dajejo velik poudarek času, osre-
dotočajo se na časovno planiranje, zaporedno izvajanje nalog, čas je za
njih pomemben. Polihrone dajejo času manjši pomen, lahko se opravlja
več nalog hkrati, načrtovanje ni tako pomembno, medosebni odnosi so
pomembnejši kot določena opravila.
108 In kot zadnje Hall kulture deli glede odnosa do prostora. Tu govori o
visokoteritorialnih kulturah, kjer je meja pomembna, osebni prostor/in-
tima prav tako, ter o nizkoteritorialnih, kjer pa meje med javnim, oseb-
nim/intimnim prostorom niso tako izrazite.
Naj na hitro omenimo še Geerta Hofstedeja (2001; 2005, po Gajšt in
Korez-Vide 2013, 17), ki definira kar pet dimenzij kulture. Te so razlika v
moči, individualizem/kolektivizem, moškost/ženskost, izogibanje nego-
tovosti, dolgoročna in kratkoročna usmerjenost in uživanje/omejevanje.
Vse te dimenzije Hofstede meri na lestvicah, kjer npr. višja vrednost po-
meni bolj moško družbo ali večjo dolgoročno usmerjenost.
Jezik
Ne le v medkulturnem kontekstu, temveč tudi znotraj samo ene kultu-
re pa imamo jezik kot osnovno sredstvo oziroma orodje komunikacije.
Ustrezno jezikovno izražanje je tako izredno pomembno ne le za življe-
nje posameznikov, temveč tudi za uspešno poslovno/podjetniško sodelo-
vanje, še posebej med različnimi kulturami.
Lewis (2006, po Gajšt in Korez-Vide 2013, 38) trdi, da različne kul-
ture jezik uporabljajo na različne načine, da se izražajo drugače ter da ne-
poznavanje teh načinov dostikrat privede do manj uspešne komunikacije.
Po njegovem mnenju tako npr. Francozi govorijo hitro, odrezavo in ostro
– logično; Angleži zadržano in vljudno; Italijani pa živahno in čustveno.
Torej jezik niso le besede in slovnična pravila, temveč vključuje tudi
kulturno komponento. Način komuniciranja je lahko drugačen, vključe-
ni so lahko drugačni komunikacijski vzorci, treba je poznati, kdaj je kaj
dobro povedati in kdaj ne itd.
menzije kulture: način sporazumevanja, odnos do časa in odnos do pros-
tora.
Nadalje deli kulture glede na način sporazumevanja, in sicer viso-
kokontekstne in nizkokontekstne. V visokokontekstnih kulturah je
potrebno manj dejanske ubeseditve za komunikacijo, medtem ko je pri
nizkokontekstnih komunikacija jasnejša oziroma specifičnejša, vse se na-
tančneje ubesedi.
Glede odnosa do časa Hall tudi opredeli dve skupini, in sicer monoh-
rone in polihrone lulture. Monohrone dajejo velik poudarek času, osre-
dotočajo se na časovno planiranje, zaporedno izvajanje nalog, čas je za
njih pomemben. Polihrone dajejo času manjši pomen, lahko se opravlja
več nalog hkrati, načrtovanje ni tako pomembno, medosebni odnosi so
pomembnejši kot določena opravila.
108 In kot zadnje Hall kulture deli glede odnosa do prostora. Tu govori o
visokoteritorialnih kulturah, kjer je meja pomembna, osebni prostor/in-
tima prav tako, ter o nizkoteritorialnih, kjer pa meje med javnim, oseb-
nim/intimnim prostorom niso tako izrazite.
Naj na hitro omenimo še Geerta Hofstedeja (2001; 2005, po Gajšt in
Korez-Vide 2013, 17), ki definira kar pet dimenzij kulture. Te so razlika v
moči, individualizem/kolektivizem, moškost/ženskost, izogibanje nego-
tovosti, dolgoročna in kratkoročna usmerjenost in uživanje/omejevanje.
Vse te dimenzije Hofstede meri na lestvicah, kjer npr. višja vrednost po-
meni bolj moško družbo ali večjo dolgoročno usmerjenost.
Jezik
Ne le v medkulturnem kontekstu, temveč tudi znotraj samo ene kultu-
re pa imamo jezik kot osnovno sredstvo oziroma orodje komunikacije.
Ustrezno jezikovno izražanje je tako izredno pomembno ne le za življe-
nje posameznikov, temveč tudi za uspešno poslovno/podjetniško sodelo-
vanje, še posebej med različnimi kulturami.
Lewis (2006, po Gajšt in Korez-Vide 2013, 38) trdi, da različne kul-
ture jezik uporabljajo na različne načine, da se izražajo drugače ter da ne-
poznavanje teh načinov dostikrat privede do manj uspešne komunikacije.
Po njegovem mnenju tako npr. Francozi govorijo hitro, odrezavo in ostro
– logično; Angleži zadržano in vljudno; Italijani pa živahno in čustveno.
Torej jezik niso le besede in slovnična pravila, temveč vključuje tudi
kulturno komponento. Način komuniciranja je lahko drugačen, vključe-
ni so lahko drugačni komunikacijski vzorci, treba je poznati, kdaj je kaj
dobro povedati in kdaj ne itd.
