Page 149 - Weiss, Jernej, ur. 2018. Nova glasba v “novi” Evropi med obema svetovnima vojnama ?? New Music in the “New” Europe Between the Two World Wars. Koper/Ljubljana: Založba Univerze na Primorskem in Festival Ljubljana. Studia musicologica Labacensia, 2
P. 149
anton dolinar kot doktorski študent guida adlerja
Kako je Dolinar tudi pozneje sledil Adlerjevim glasbenozgodovino
pisnim nazorom, kaže vrsta njegovih zapisov tudi iz poznejših let. Med nji-
mi izstopa nekoliko obsežnejša razprava »Iz glasbenega razvoja,« ki jo je
objavil v Cerkvenem glasbeniku leta 1932.21 Besedilo znova odpre progra-
matski zapis:
»V celotnem zgodovinskem dogajanju vidimo dejstva največjega
pomena, ki zaključujejo večstoletne razvojne dobe in hkrati tvori-
jo osnove enako dolgim razdobjem; vmes med temi najdemo zopet
manjše dogodke, ki se razvijejo v okviru teh večjih in pomembnej-
ših dogodkov, ki so v svoji vrsti tudi enako važni in tehtni, vendar
manjše časovne dobe obsegajoči. [...] Taka silna razdobja bi mogli
primerjati onim silnim morskim valovom, ki se pojavijo le v najviš-
jem viharnem razburkanju, ki se pa dele in nosijo s seboj toliko in
toliko manjših valov. Vsi ti silnejši in manjši dogodki vtisnejo pečat
tudi vsemu duhovnemu življenju, ki vsa ona gibanja silhuetno na
sebi očituje. [...] Najsibo umetnina še tako v osebni ustvarljiteljevi
noti zasidrana, bo vkljub temu nosila duševni pečat dobe, iz katere
izvira: k vsemu temu pa pridejo še nehote vpoštev posebne značil-
nosti posameznih narodnosti – in to brez ozira na katerokoli dobo
– da Npr. ni vseeno, ali je delo nastalo v Rimu ali Antwerpnu – se-
veda istočasno mišljeno.«22
Poleg tega najdemo tudi za ta čas značilno poudarjanje antagonizma
med obliko in vsebino, ki ga Dolinar neposredno ponazori kar z Adlerje-
vim citatom:
»Zunanja oblika pa tako v arhitekturi kot tudi v glasbi le tedaj ne-
kam oživi in se kot umetnost prikazuje, če se kot nujen estetski za-
kon kar vtelesi in v tem estetskem zakonu umetnik svojo vizijo tako
rekoč pred seboj doživlja.«23
Za splošno poznavanje izsledkov Dolinarjeve disertacije pa je seveda
ključnega pomena objava članka, ki je v nadaljevanju izhajal v Cerkvenem
glasbeniku leta 1930. Prispevek z naslovom »Iz uvoda k razpravi: Cerkveni
toni v večglasju« Dolinar sam predstavi kot slovensko reproduciranje uvo-
21 Anton Dolinar, »Iz glasbenega razvoja«, Cerkveni glasbenik 55 (1932): 14–17, 50–53,
113–115.
22 Prav tam, 14.
23 Adler, Handbuch der Musikgeschichte, 694; cit. po: Dolinar, »Iz glasbenega razvoja,«
15.
147
Kako je Dolinar tudi pozneje sledil Adlerjevim glasbenozgodovino
pisnim nazorom, kaže vrsta njegovih zapisov tudi iz poznejših let. Med nji-
mi izstopa nekoliko obsežnejša razprava »Iz glasbenega razvoja,« ki jo je
objavil v Cerkvenem glasbeniku leta 1932.21 Besedilo znova odpre progra-
matski zapis:
»V celotnem zgodovinskem dogajanju vidimo dejstva največjega
pomena, ki zaključujejo večstoletne razvojne dobe in hkrati tvori-
jo osnove enako dolgim razdobjem; vmes med temi najdemo zopet
manjše dogodke, ki se razvijejo v okviru teh večjih in pomembnej-
ših dogodkov, ki so v svoji vrsti tudi enako važni in tehtni, vendar
manjše časovne dobe obsegajoči. [...] Taka silna razdobja bi mogli
primerjati onim silnim morskim valovom, ki se pojavijo le v najviš-
jem viharnem razburkanju, ki se pa dele in nosijo s seboj toliko in
toliko manjših valov. Vsi ti silnejši in manjši dogodki vtisnejo pečat
tudi vsemu duhovnemu življenju, ki vsa ona gibanja silhuetno na
sebi očituje. [...] Najsibo umetnina še tako v osebni ustvarljiteljevi
noti zasidrana, bo vkljub temu nosila duševni pečat dobe, iz katere
izvira: k vsemu temu pa pridejo še nehote vpoštev posebne značil-
nosti posameznih narodnosti – in to brez ozira na katerokoli dobo
– da Npr. ni vseeno, ali je delo nastalo v Rimu ali Antwerpnu – se-
veda istočasno mišljeno.«22
Poleg tega najdemo tudi za ta čas značilno poudarjanje antagonizma
med obliko in vsebino, ki ga Dolinar neposredno ponazori kar z Adlerje-
vim citatom:
»Zunanja oblika pa tako v arhitekturi kot tudi v glasbi le tedaj ne-
kam oživi in se kot umetnost prikazuje, če se kot nujen estetski za-
kon kar vtelesi in v tem estetskem zakonu umetnik svojo vizijo tako
rekoč pred seboj doživlja.«23
Za splošno poznavanje izsledkov Dolinarjeve disertacije pa je seveda
ključnega pomena objava članka, ki je v nadaljevanju izhajal v Cerkvenem
glasbeniku leta 1930. Prispevek z naslovom »Iz uvoda k razpravi: Cerkveni
toni v večglasju« Dolinar sam predstavi kot slovensko reproduciranje uvo-
21 Anton Dolinar, »Iz glasbenega razvoja«, Cerkveni glasbenik 55 (1932): 14–17, 50–53,
113–115.
22 Prav tam, 14.
23 Adler, Handbuch der Musikgeschichte, 694; cit. po: Dolinar, »Iz glasbenega razvoja,«
15.
147
