Page 148 - Weiss, Jernej, ur. 2018. Nova glasba v “novi” Evropi med obema svetovnima vojnama ?? New Music in the “New” Europe Between the Two World Wars. Koper/Ljubljana: Založba Univerze na Primorskem in Festival Ljubljana. Studia musicologica Labacensia, 2
P. 148
nova glasba v »novi« evropi med obema svetovnima vojnama
izdajah Breitkopfa in Härtla iz leta 1911 Dolinar med viri tudi navaja v svo-
ji disertaciji.
Dolinar kot enega prvih muzikologov, ki so glasbeno zgodovinopisje
zaznamovali s tako usmerjenim pogledom, v omenjeni oceni Adlerjevega
dela navaja Huga Riemanna (1849–1919), leipziškega učitelja prvega muzi-
kološkega doktoranda s Kranjske, Antona Krisperja (1858–1914). Kot pou-
darja Dolinar, je bil Riemann začetnik glasbenozgodovinskega univerzite-
tnega študija: »in treba je bilo prav veliko podrobnega dela, da so se mogli
pokazati prvi sadovi in uspehi«.18
Dolinar je v omenjeni oceni Adlerjeve zgodovine menil, da se je po Ri-
emannu pokazalo, kako nujno je povezovalno delo različnih strokovnja-
kov. Celotna zgodovina predstavlja namreč preprosto preobsežno snov za
enega samega raziskovalca, zato je pozdravil Adlerjev uredniški projekt.
Zanimivo pri tem je, da je bil Dolinar v svoji oceni Adlerjeve zgodo-
vine vendarle tudi kritičen; in sicer do dejstva, da v njej niso omenjeni Juž-
ni Slovani:
»K razpravi o novejši (moderni) glasbi so pritegnjeni vsi evropski
narodi (izmed Slovanov Rusi, Poljaki, Čehoslovaki). Le o glasbi juž-
nih Slovanov knjiga molči, kar celotni knjigi škoduje. Upajmo, da
se to popravi v drugi izdaji.«19
Očitno se je Adler zavedal utemeljenosti navedene kritike – in prav
mogoče bi bilo, da bi mu jo neposredno izrazil tudi Dolinar sam, denimo
v času priprave na zagovor disertacije. Adler se je vsekakor pozneje odlo-
čil zgodovinski pregled razširiti in dopolniti. Tako je v predgovoru k dru-
gi izdaji zapisal:
»Dem mehrfach geäußerten Wunsch nach Teilung in 2 Bände wur-
de entsprochen – zumal da einige Abschnitte neu eingefügt, andere
ergänzt wurden.«20
Kot da bi prisluhnil Dolinarjevi kritiki, je Adler v drugo izdajo zborni-
ka nanovo vključil tudi poglavje o južnoslovanski glasbi, ki ga je prispe-
val Adlerjev dober znanec iz njegovih dunajskih let, še en Kranjec, Josip
Mantuani.
18 Dolinar, »Handbuch der Musikgeschichte«, 34.
19 Prav tam, 35.
20 Adler, Handbuch der Musikgeschichte, VII.
146
izdajah Breitkopfa in Härtla iz leta 1911 Dolinar med viri tudi navaja v svo-
ji disertaciji.
Dolinar kot enega prvih muzikologov, ki so glasbeno zgodovinopisje
zaznamovali s tako usmerjenim pogledom, v omenjeni oceni Adlerjevega
dela navaja Huga Riemanna (1849–1919), leipziškega učitelja prvega muzi-
kološkega doktoranda s Kranjske, Antona Krisperja (1858–1914). Kot pou-
darja Dolinar, je bil Riemann začetnik glasbenozgodovinskega univerzite-
tnega študija: »in treba je bilo prav veliko podrobnega dela, da so se mogli
pokazati prvi sadovi in uspehi«.18
Dolinar je v omenjeni oceni Adlerjeve zgodovine menil, da se je po Ri-
emannu pokazalo, kako nujno je povezovalno delo različnih strokovnja-
kov. Celotna zgodovina predstavlja namreč preprosto preobsežno snov za
enega samega raziskovalca, zato je pozdravil Adlerjev uredniški projekt.
Zanimivo pri tem je, da je bil Dolinar v svoji oceni Adlerjeve zgodo-
vine vendarle tudi kritičen; in sicer do dejstva, da v njej niso omenjeni Juž-
ni Slovani:
»K razpravi o novejši (moderni) glasbi so pritegnjeni vsi evropski
narodi (izmed Slovanov Rusi, Poljaki, Čehoslovaki). Le o glasbi juž-
nih Slovanov knjiga molči, kar celotni knjigi škoduje. Upajmo, da
se to popravi v drugi izdaji.«19
Očitno se je Adler zavedal utemeljenosti navedene kritike – in prav
mogoče bi bilo, da bi mu jo neposredno izrazil tudi Dolinar sam, denimo
v času priprave na zagovor disertacije. Adler se je vsekakor pozneje odlo-
čil zgodovinski pregled razširiti in dopolniti. Tako je v predgovoru k dru-
gi izdaji zapisal:
»Dem mehrfach geäußerten Wunsch nach Teilung in 2 Bände wur-
de entsprochen – zumal da einige Abschnitte neu eingefügt, andere
ergänzt wurden.«20
Kot da bi prisluhnil Dolinarjevi kritiki, je Adler v drugo izdajo zborni-
ka nanovo vključil tudi poglavje o južnoslovanski glasbi, ki ga je prispe-
val Adlerjev dober znanec iz njegovih dunajskih let, še en Kranjec, Josip
Mantuani.
18 Dolinar, »Handbuch der Musikgeschichte«, 34.
19 Prav tam, 35.
20 Adler, Handbuch der Musikgeschichte, VII.
146
