Page 220 - Weiss, Jernej, ur. 2018. Nova glasba v “novi” Evropi med obema svetovnima vojnama ?? New Music in the “New” Europe Between the Two World Wars. Koper/Ljubljana: Založba Univerze na Primorskem in Festival Ljubljana. Studia musicologica Labacensia, 2
P. 220
nova glasba v »novi« evropi med obema svetovnima vojnama
venskih glasbenih del za domala pretiran občutek zaostajanja, posnemanja
in dohitevanja, če vemo, da so se naši skladatelji iz prve polovice 20. stoletja,
izpopolnjevali pri največjih, tudi avantgardistično usmerjenih skladateljih?
Po zaslugi Hermanna Danuserja lahko gledamo na takšno glasbo da-
nes že kot na splošno razširjen pojav, ki je del širšega modernističnega toka
med obema vojnama po radikalnem prelomu s tonalnostjo v novodunajski
šoli. Žal do nedavna ni imel svojega poimenovanja in definiranih kriteri-
jev, zato predlaga Hermann Danuser uvedbo izraza klasicistični moderni-
zem oz. modernistični klasicizem – kot najprimernejša označevalca kompo-
zicije, v katerem se staro druži z novim na sodoben način. Da ima množica
raznolikih tehnik za svojo logično posledico tudi polislogovno sintezo oz.
slogovni pluralizem, ki je v takšni glasbi prej determinanta kot diskvalifi-
kator, pa lahko ugotovimo neposredno iz izraznosti posameznih, v našem
primeru, Žebretovih skladb.
O »adornovski zmoti«
Ker smo o kritiki adornovske miselnosti več zapisali v Muzikološkem zbor-
niku,1 na kratko povzemimo le bistveno, saj se nanjo navezuje tudi preno-
vljeno pojmovanje glasbenega modernizma, neoklasicizma in moderni-
stičnega klasicizma oz. klasicističnega modernizma. Zaradi pomembnosti
njene razlage se bomo težko izognili ponovljenemu citiranju nekaterih av-
torjev tudi v tem prispevku.
Ideološko in nacionalistično motivirano glasbenozgodovinsko tezo o
avantgardnih dosežkih dunajskega ekspresionizma v glasbi 20. stoletja kot
edinem generatorju glasbenega modernizma smo poimenovali kot »ador-
novska zmota« zato, ker je imel Theodor W. Adorno ključno vlogo pri nje-
nem utemeljevanju in širjenju. Manipulativnost njene vsebine dokazuje iz-
ključevanje ostalih sočasnih modernističnih smeri, gibanj in avantgard s
strani njegovih pristašev, pojasnjuje Markus Bandur. Navaja ironično pos-
mehovanje Arnolda Schönberga iz neoklasicizma in novih pojavov v dvaj-
setih letih (folklorizma, vitalne ritmike, antiromantike, nove stvarnosti),
Webernovo označevanje neoklasicizma s »kopijo stila«, podobno Adornovo
uporaba izraza v njegovih številnih kritikah po letu 1925 … Konec dvajse-
tih let je slednji prvič poskušal zaokrožiti teorijo o moderni glasbi, ko je ok-
rog pojmov neoklasicizem in klasicizem ustvaril sociološko, kulturno, poli-
1 Karmen Salmič Kovačič, »Donedavno pojmovanje glasbenega modernizma –
'adornovska zmota'?«, Muzikološki zbornik 53, 1 (2017): 121–141.
218
venskih glasbenih del za domala pretiran občutek zaostajanja, posnemanja
in dohitevanja, če vemo, da so se naši skladatelji iz prve polovice 20. stoletja,
izpopolnjevali pri največjih, tudi avantgardistično usmerjenih skladateljih?
Po zaslugi Hermanna Danuserja lahko gledamo na takšno glasbo da-
nes že kot na splošno razširjen pojav, ki je del širšega modernističnega toka
med obema vojnama po radikalnem prelomu s tonalnostjo v novodunajski
šoli. Žal do nedavna ni imel svojega poimenovanja in definiranih kriteri-
jev, zato predlaga Hermann Danuser uvedbo izraza klasicistični moderni-
zem oz. modernistični klasicizem – kot najprimernejša označevalca kompo-
zicije, v katerem se staro druži z novim na sodoben način. Da ima množica
raznolikih tehnik za svojo logično posledico tudi polislogovno sintezo oz.
slogovni pluralizem, ki je v takšni glasbi prej determinanta kot diskvalifi-
kator, pa lahko ugotovimo neposredno iz izraznosti posameznih, v našem
primeru, Žebretovih skladb.
O »adornovski zmoti«
Ker smo o kritiki adornovske miselnosti več zapisali v Muzikološkem zbor-
niku,1 na kratko povzemimo le bistveno, saj se nanjo navezuje tudi preno-
vljeno pojmovanje glasbenega modernizma, neoklasicizma in moderni-
stičnega klasicizma oz. klasicističnega modernizma. Zaradi pomembnosti
njene razlage se bomo težko izognili ponovljenemu citiranju nekaterih av-
torjev tudi v tem prispevku.
Ideološko in nacionalistično motivirano glasbenozgodovinsko tezo o
avantgardnih dosežkih dunajskega ekspresionizma v glasbi 20. stoletja kot
edinem generatorju glasbenega modernizma smo poimenovali kot »ador-
novska zmota« zato, ker je imel Theodor W. Adorno ključno vlogo pri nje-
nem utemeljevanju in širjenju. Manipulativnost njene vsebine dokazuje iz-
ključevanje ostalih sočasnih modernističnih smeri, gibanj in avantgard s
strani njegovih pristašev, pojasnjuje Markus Bandur. Navaja ironično pos-
mehovanje Arnolda Schönberga iz neoklasicizma in novih pojavov v dvaj-
setih letih (folklorizma, vitalne ritmike, antiromantike, nove stvarnosti),
Webernovo označevanje neoklasicizma s »kopijo stila«, podobno Adornovo
uporaba izraza v njegovih številnih kritikah po letu 1925 … Konec dvajse-
tih let je slednji prvič poskušal zaokrožiti teorijo o moderni glasbi, ko je ok-
rog pojmov neoklasicizem in klasicizem ustvaril sociološko, kulturno, poli-
1 Karmen Salmič Kovačič, »Donedavno pojmovanje glasbenega modernizma –
'adornovska zmota'?«, Muzikološki zbornik 53, 1 (2017): 121–141.
218
