Page 223 - Weiss, Jernej, ur. 2018. Nova glasba v “novi” Evropi med obema svetovnima vojnama ?? New Music in the “New” Europe Between the Two World Wars. Koper/Ljubljana: Založba Univerze na Primorskem in Festival Ljubljana. Studia musicologica Labacensia, 2
P. 223
o polislogovnosti klasicističnega modernizma po razkritju »adornovske zmote« ...
Posodobljen pogled na neoklasicizem ponuja Oxford music online iz-
pod peresa Arnolda Whittalla. Neoklasicizem definira kot slogovno giba-
nje v nekaterih delih skladateljev 20. stoletja, ki so, zlasti v obdobju med
obema vojnama, oživili uravnotežene oblike in jasno prepoznavne temat-
ske procese zgodnejših slogov, v nasprotju s pretiravanjem v dimenzijah in
umanjkanjem oblikovnega reda poznega romantizma. Kot splošni pojem
za specifična slogovna načela je zanj izraz neoklasicističen nenatančen in
nikoli ni bil razumljen kot da bi se nanašal izključno na obuditev tehnik in
oblik Haydna, Mozarta in Beethovna. Kot gibanje si je neoklasicizem izbral
slogan »nazaj k Bachu«, čeprav je bilo zanj manj značilno oživljanje tradici-
onalnih postopkov kot pa reakcija na romantizem ali ekspresionizem. Ven-
dar njegov cilj ni bil eliminirati vse ekspresivnosti, ampak jo le oklestiti in
kontrolirati, meni.13 Izraz se je najprej nanašal na Stravinskega v letu 1923
in veljal zlasti za njegovo glasbo od Pulcinelle (1919–20) do Razuzdančeve-
ga življenja (1947–51), čeprav so dela skladateljev kot so Prokofjev (Klasič-
na simfonija, 1916–17) in Satie (Birokratična sonatina, 1917 z uporabo glasbe
Clementija) že pokazala domiselnost, ekonomijo sredstev in aluzijo na oz.
citiranje predromantičnih skladateljev, kar je najpogostejši prepoznaven
znak neoklasicizma. Whittall imenuje neoklasicizem »historični perfor-
mens« in ga primerja s »tendencioznim potovanjem nazaj – tja, kjer še nis-
mo bili«.14 Označitev dejansko celotne vidnejše kompozicijske produkcije iz
obdobja med 1918 in 1945 (Varèse je morda osrednja izjema) kot »neoklasi-
cistične« je skupna vsem sodobnejšim piscem, ki verjamejo, da je bila pred
letom 1945 storjena napaka, ki ji ni mogel ubežati niti pozni Webern – oko-
riščanje s skrajnimi inovacijami ekspresionizma, pojasnjuje.15 V Pogovorih
Stravinski-Craft je označil Stravinski neoklasicizem kot »obdobje formu-
lacije«, ki je sledilo »obdobju raziskovanja« z viškom v letu 1912. Zanimi-
vo je, da je slednji identificiral tudi tri neoklasicistične ''šole'': svojo, Hinde-
mithovo in Schönbergovo, vključno s tistimi dvanajsttonskimi deli, ki so
kljub atonalni klasifikaciji povezana z baročnim in klasicističnim obdob-
jem prek teksture in formalnega načrta. Še bolj presenetljivo pa je Boulezo-
vo prepričanje, ki ga navaja isti pisec, da se poti Stravinskega in Schönberga
do neoklasicizma razlikujejo v bistvu le v tem, da je ena diatonična, dru-
ga pa kromatična in da sta oba skladatelja »posvojila mrtve oblike ter bila
13 Arnold Whittall, »Neo-classicism«, v Oxford music online – Grove music online
(Oxford: Oxford Univeristy Press, 2007–2016).
14 Prav tam.
15 Prav tam.
221
Posodobljen pogled na neoklasicizem ponuja Oxford music online iz-
pod peresa Arnolda Whittalla. Neoklasicizem definira kot slogovno giba-
nje v nekaterih delih skladateljev 20. stoletja, ki so, zlasti v obdobju med
obema vojnama, oživili uravnotežene oblike in jasno prepoznavne temat-
ske procese zgodnejših slogov, v nasprotju s pretiravanjem v dimenzijah in
umanjkanjem oblikovnega reda poznega romantizma. Kot splošni pojem
za specifična slogovna načela je zanj izraz neoklasicističen nenatančen in
nikoli ni bil razumljen kot da bi se nanašal izključno na obuditev tehnik in
oblik Haydna, Mozarta in Beethovna. Kot gibanje si je neoklasicizem izbral
slogan »nazaj k Bachu«, čeprav je bilo zanj manj značilno oživljanje tradici-
onalnih postopkov kot pa reakcija na romantizem ali ekspresionizem. Ven-
dar njegov cilj ni bil eliminirati vse ekspresivnosti, ampak jo le oklestiti in
kontrolirati, meni.13 Izraz se je najprej nanašal na Stravinskega v letu 1923
in veljal zlasti za njegovo glasbo od Pulcinelle (1919–20) do Razuzdančeve-
ga življenja (1947–51), čeprav so dela skladateljev kot so Prokofjev (Klasič-
na simfonija, 1916–17) in Satie (Birokratična sonatina, 1917 z uporabo glasbe
Clementija) že pokazala domiselnost, ekonomijo sredstev in aluzijo na oz.
citiranje predromantičnih skladateljev, kar je najpogostejši prepoznaven
znak neoklasicizma. Whittall imenuje neoklasicizem »historični perfor-
mens« in ga primerja s »tendencioznim potovanjem nazaj – tja, kjer še nis-
mo bili«.14 Označitev dejansko celotne vidnejše kompozicijske produkcije iz
obdobja med 1918 in 1945 (Varèse je morda osrednja izjema) kot »neoklasi-
cistične« je skupna vsem sodobnejšim piscem, ki verjamejo, da je bila pred
letom 1945 storjena napaka, ki ji ni mogel ubežati niti pozni Webern – oko-
riščanje s skrajnimi inovacijami ekspresionizma, pojasnjuje.15 V Pogovorih
Stravinski-Craft je označil Stravinski neoklasicizem kot »obdobje formu-
lacije«, ki je sledilo »obdobju raziskovanja« z viškom v letu 1912. Zanimi-
vo je, da je slednji identificiral tudi tri neoklasicistične ''šole'': svojo, Hinde-
mithovo in Schönbergovo, vključno s tistimi dvanajsttonskimi deli, ki so
kljub atonalni klasifikaciji povezana z baročnim in klasicističnim obdob-
jem prek teksture in formalnega načrta. Še bolj presenetljivo pa je Boulezo-
vo prepričanje, ki ga navaja isti pisec, da se poti Stravinskega in Schönberga
do neoklasicizma razlikujejo v bistvu le v tem, da je ena diatonična, dru-
ga pa kromatična in da sta oba skladatelja »posvojila mrtve oblike ter bila
13 Arnold Whittall, »Neo-classicism«, v Oxford music online – Grove music online
(Oxford: Oxford Univeristy Press, 2007–2016).
14 Prav tam.
15 Prav tam.
221
