Page 221 - Weiss, Jernej, ur. 2018. Nova glasba v “novi” Evropi med obema svetovnima vojnama ?? New Music in the “New” Europe Between the Two World Wars. Koper/Ljubljana: Založba Univerze na Primorskem in Festival Ljubljana. Studia musicologica Labacensia, 2
P. 221
o polislogovnosti klasicističnega modernizma po razkritju »adornovske zmote« ...
tično in glasbeno nadvse zapleteno pomensko polje, za moderno glasbo pa
označil le Schönbergov krog.2
Posledice adornovske miselnosti so zaznavne v pojmovanju glasbe-
nega modernizma, tradicionalizma, glasbene avantgarde, neoklasicizma,
nove tonalnosti, atonalnosti ipd. Zato nanjo vse bolj opozarjajo številni
raziskovalci. »Standardno historično paradigmo in zgodbo o novodunajski
šoli, ki pa se je v času postmodernizma in neoromantizma začela postavlja-
ti pod vprašaj«, obravnava Leon Botstein v Grove music online pod geslom
o glasbenem modernizmu,3 prenovljeno kritičen pogled na zgodovinopisno
preteklost pa prežema, med drugim, tudi prispevke več avtorjev, ki obrav-
navajo glasbo prve polovice 20. stoletja v The Cambridge history of twen-
tieth-century music4. Christopher Butler, denimo, je prepričan, da je bilo
veliko različnih vrst avantgardnih skladateljev, ki so odprli široko zasno-
vano in pluralistično konverzacijo o novih smereh glasbe tega časa, zato ne
morejo biti zreducurani po Adornovih marksističnih principih na najožji
krog.5 Andrew Timms vidi kot posledico in problem »umišljene konstruk-
cije glasbene zgodovine« v tem, da se modernizem še vedno prepogosto
povezuje z enim samim aspektom glasbe – atonalnostjo.6 Podobno ugota-
vlja Peter Franklin, ki priznava, da je bila regresivnost glasbe z elementi to-
nalnosti nasproti progresivni uporabi disonance in atonalnosti najpogoste-
je uporabljena formula in da nas je šele postmodernistična historiografija
opogumila, da ponovno razmislimo o tem.7 Timms tudi meni, da je do-
ločena sinhrona logika tistih, ki so enačili glasbeni modernizem z atonal-
nostjo, dodekafonijo pa s koncem zgodovine tonalnosti, odrinjala in pri-
peljala do razporejanja ostalih slogov ter gibanj (kot sta npr. neoklasicizem
in surrealizem) okrog samooklicanega mainstreama. Zanj je organski mo-
2 Markus Bandur, »Neoklassizismus«, v Handwörterbuch der Musikalischen Termino-
logie. Ordner IV: M–O, ur. Heins Heinrich Eggebrecht in Albrecht Riethmüller (Wi-
esbaden: Franz Steiner Verlag, 1994), 19–20.
3 Leon Botstein, »Modernism«, v Oxford music online – Grove music online (Oxford:
Oxford University Press), 2007–2016.
4 Nicholas Cook in Anthony Pople, ur., The Cambridge history of twentieth-century
music (Cambridge etc.: Cambridge University Press, 2004).
5 Christopher Butler, »Innovation and the avant-garde, 1900–20«, v The Cambridge
history of twentieth-century music, ur. Nicholas Cook in Anthony Pople (Cambridge
etc.: Cambridge University Press, 2004), 87.
6 Andrew Timms, »Modernism's moment of plenitude«, v The modernist legacy: essays
on new music, ur. Björn Heile (Farnham, Surrey: Ashgate, 2009), 13.
7 Peter Franklin, »Between the wars: traditions, modernisms, and the 'little people
from the suburbs'«, v The Cambridge history of twentieth-century music, ur. Nicholas
Cook in Anthony Pople (Cambridge etc.: Cambridge University Press, 2004), 187.
219
tično in glasbeno nadvse zapleteno pomensko polje, za moderno glasbo pa
označil le Schönbergov krog.2
Posledice adornovske miselnosti so zaznavne v pojmovanju glasbe-
nega modernizma, tradicionalizma, glasbene avantgarde, neoklasicizma,
nove tonalnosti, atonalnosti ipd. Zato nanjo vse bolj opozarjajo številni
raziskovalci. »Standardno historično paradigmo in zgodbo o novodunajski
šoli, ki pa se je v času postmodernizma in neoromantizma začela postavlja-
ti pod vprašaj«, obravnava Leon Botstein v Grove music online pod geslom
o glasbenem modernizmu,3 prenovljeno kritičen pogled na zgodovinopisno
preteklost pa prežema, med drugim, tudi prispevke več avtorjev, ki obrav-
navajo glasbo prve polovice 20. stoletja v The Cambridge history of twen-
tieth-century music4. Christopher Butler, denimo, je prepričan, da je bilo
veliko različnih vrst avantgardnih skladateljev, ki so odprli široko zasno-
vano in pluralistično konverzacijo o novih smereh glasbe tega časa, zato ne
morejo biti zreducurani po Adornovih marksističnih principih na najožji
krog.5 Andrew Timms vidi kot posledico in problem »umišljene konstruk-
cije glasbene zgodovine« v tem, da se modernizem še vedno prepogosto
povezuje z enim samim aspektom glasbe – atonalnostjo.6 Podobno ugota-
vlja Peter Franklin, ki priznava, da je bila regresivnost glasbe z elementi to-
nalnosti nasproti progresivni uporabi disonance in atonalnosti najpogoste-
je uporabljena formula in da nas je šele postmodernistična historiografija
opogumila, da ponovno razmislimo o tem.7 Timms tudi meni, da je do-
ločena sinhrona logika tistih, ki so enačili glasbeni modernizem z atonal-
nostjo, dodekafonijo pa s koncem zgodovine tonalnosti, odrinjala in pri-
peljala do razporejanja ostalih slogov ter gibanj (kot sta npr. neoklasicizem
in surrealizem) okrog samooklicanega mainstreama. Zanj je organski mo-
2 Markus Bandur, »Neoklassizismus«, v Handwörterbuch der Musikalischen Termino-
logie. Ordner IV: M–O, ur. Heins Heinrich Eggebrecht in Albrecht Riethmüller (Wi-
esbaden: Franz Steiner Verlag, 1994), 19–20.
3 Leon Botstein, »Modernism«, v Oxford music online – Grove music online (Oxford:
Oxford University Press), 2007–2016.
4 Nicholas Cook in Anthony Pople, ur., The Cambridge history of twentieth-century
music (Cambridge etc.: Cambridge University Press, 2004).
5 Christopher Butler, »Innovation and the avant-garde, 1900–20«, v The Cambridge
history of twentieth-century music, ur. Nicholas Cook in Anthony Pople (Cambridge
etc.: Cambridge University Press, 2004), 87.
6 Andrew Timms, »Modernism's moment of plenitude«, v The modernist legacy: essays
on new music, ur. Björn Heile (Farnham, Surrey: Ashgate, 2009), 13.
7 Peter Franklin, »Between the wars: traditions, modernisms, and the 'little people
from the suburbs'«, v The Cambridge history of twentieth-century music, ur. Nicholas
Cook in Anthony Pople (Cambridge etc.: Cambridge University Press, 2004), 187.
219
