Page 222 - Weiss, Jernej, ur. 2018. Nova glasba v “novi” Evropi med obema svetovnima vojnama ?? New Music in the “New” Europe Between the Two World Wars. Koper/Ljubljana: Založba Univerze na Primorskem in Festival Ljubljana. Studia musicologica Labacensia, 2
P. 222
nova glasba v »novi« evropi med obema svetovnima vojnama
del glasbene zgodovine z razvojem tonalnosti in njenim koncem izmišljena
zgodba, ki nima osnove v realnosti. Izkazalo se je, da je tonalnost kljub svo-
jim »padcem« in »vzponom« ostala osrednja urejevalna moč v glasbi, kom-
binacija tonalnosti in modernosti pa gravitacijsko središče zgodovine glas-
be, trdi. Povezovanje modernizma z atonalnostjo je po njegovem mnenju
»omejeno« – ne le zato, ker ignorira potencialno historično raznovrstnost
glasbe, ampak tudi zato, ker nas prepričuje, da modernizem naznanja ko-
nec njene zgodovine, v bistvu pa gre le za problematično pot filozofije njene
historiografije z bolečim koncem.8
»Adornovska zmota«, neoklasicizem in klasicistični
modernizem
Na kritiko adornovske miselnosti naletimo tudi pri obravnavi neoklasi-
cizma in modernističnega klasicizma – pojma, ki ga vpeljuje Danuser, kot
rečeno, prav zaradi omenjenega pojava. Prepričan je, da je bil klasicistični
modernizem (med tem in modernističnim klasicizmom ne vidi vsebinskih
razlik), eden najbolj vplivnih fenomenov glasbene zgodovine v prvi polovi-
ci 20. stoletja, po krivici odrinjen kot nasprotni pol radikalnega moderniz-
ma s pejorativno oznako neoklasicizem, in se sprašuje, če ni bil celo del tega
ter poziva k ponovni definiciji.9 Vrednotenje v okviru predsodka o dveh an-
tagonističnih vrednostih – čistega klasičnega ideala na eni strani in čistega
modernističnega na drugi strani ne vzdrži več, meni.10
Tudi Markus Bandur ugotavlja, da je Adorno z izrazom neoklasici-
zem označeval predvsem restavrativen in reakcionaren glasbenoizrazni
koncept.11 Anahronistično pojmovanje neoklasicizma kot klasičnega pome-
ni za Timmsa posvetiti pozornost le končni točki historične sheme, v ka-
teri se tonalnost z »najvišje« razvojne točke premakne do »krizne«, pred-
stavlja pa tveganje, da spregledamo osupljiv način, kako je ta najvišja točka
oblikovana.12
8 Timms, »Modernism's moment of plenitude«, 15, 22–24.
9 Hermann Danuser, »Rewriting the past: classicisms of the inter-war period«, v The
Cambridge history of twentieth-century music, ur. Nicholas Cook in Anthony Pople
(Cambridge etc.: Cambridge University Press, 2004), 282–283.
10 »'Classicism' needs to be prised away from the prejudices that have crushed it under
the mutually antagonistic values of a pure classical ideal on the one hand, and a pure
modernist one the other. […] These evaluations, which on both side are developed
from 'pure' stances, do not stand up any more.« Prav tam, 282.
11 Bandur, »Neoklassizismus«, 2.
12 Timms, »Modernism's moment of plenitude«, 19.
220
del glasbene zgodovine z razvojem tonalnosti in njenim koncem izmišljena
zgodba, ki nima osnove v realnosti. Izkazalo se je, da je tonalnost kljub svo-
jim »padcem« in »vzponom« ostala osrednja urejevalna moč v glasbi, kom-
binacija tonalnosti in modernosti pa gravitacijsko središče zgodovine glas-
be, trdi. Povezovanje modernizma z atonalnostjo je po njegovem mnenju
»omejeno« – ne le zato, ker ignorira potencialno historično raznovrstnost
glasbe, ampak tudi zato, ker nas prepričuje, da modernizem naznanja ko-
nec njene zgodovine, v bistvu pa gre le za problematično pot filozofije njene
historiografije z bolečim koncem.8
»Adornovska zmota«, neoklasicizem in klasicistični
modernizem
Na kritiko adornovske miselnosti naletimo tudi pri obravnavi neoklasi-
cizma in modernističnega klasicizma – pojma, ki ga vpeljuje Danuser, kot
rečeno, prav zaradi omenjenega pojava. Prepričan je, da je bil klasicistični
modernizem (med tem in modernističnim klasicizmom ne vidi vsebinskih
razlik), eden najbolj vplivnih fenomenov glasbene zgodovine v prvi polovi-
ci 20. stoletja, po krivici odrinjen kot nasprotni pol radikalnega moderniz-
ma s pejorativno oznako neoklasicizem, in se sprašuje, če ni bil celo del tega
ter poziva k ponovni definiciji.9 Vrednotenje v okviru predsodka o dveh an-
tagonističnih vrednostih – čistega klasičnega ideala na eni strani in čistega
modernističnega na drugi strani ne vzdrži več, meni.10
Tudi Markus Bandur ugotavlja, da je Adorno z izrazom neoklasici-
zem označeval predvsem restavrativen in reakcionaren glasbenoizrazni
koncept.11 Anahronistično pojmovanje neoklasicizma kot klasičnega pome-
ni za Timmsa posvetiti pozornost le končni točki historične sheme, v ka-
teri se tonalnost z »najvišje« razvojne točke premakne do »krizne«, pred-
stavlja pa tveganje, da spregledamo osupljiv način, kako je ta najvišja točka
oblikovana.12
8 Timms, »Modernism's moment of plenitude«, 15, 22–24.
9 Hermann Danuser, »Rewriting the past: classicisms of the inter-war period«, v The
Cambridge history of twentieth-century music, ur. Nicholas Cook in Anthony Pople
(Cambridge etc.: Cambridge University Press, 2004), 282–283.
10 »'Classicism' needs to be prised away from the prejudices that have crushed it under
the mutually antagonistic values of a pure classical ideal on the one hand, and a pure
modernist one the other. […] These evaluations, which on both side are developed
from 'pure' stances, do not stand up any more.« Prav tam, 282.
11 Bandur, »Neoklassizismus«, 2.
12 Timms, »Modernism's moment of plenitude«, 19.
220
