Page 243 - Weiss, Jernej, ur. 2018. Nova glasba v “novi” Evropi med obema svetovnima vojnama ?? New Music in the “New” Europe Between the Two World Wars. Koper/Ljubljana: Založba Univerze na Primorskem in Festival Ljubljana. Studia musicologica Labacensia, 2
P. 243
nekaj misli o slovenskem zborovskem skladanju med obema svetovnima vojnama
ti, ki je ostal doma, ni zase našel nikjer trdnih opor za življenje. Li-
terarna mladina je zavrela v revoluciji, etični in formalni. Zgraditi
nov svet, novega človeka nasproti lažnivemu formalističnemu me-
ščanstvu, iskrenega in neposrednega, iz dna, je bila parola. O re-
sničnosti tega hotenja ni dvomiti; mladina, ki gleda stari svet oko-
li sebe v najgrši popačenosti, a nima na njegovo mesto postaviti niti
približno zgrajenih temeljev, prerokuje nov razpad in podira da-
lje. Ves njen novi svet biva šele v slutnji. Zato se je ta mladi rod do-
sledno izgubljal v simbolističnem epigonstvu, vizionarnih parafra-
zah, misleč, da oblikuje novo in na nov način.«
Te misli, mutatis mutandis, veljajo tudi za skladatelje. Ti so tako v letu
1919 še pisali domoljubne, politično angažirane pesmi, kar pa je kmalu za-
mrlo. O čedalje večji stiski Slovencev v novi državi priča tudi zapis iz dnev-
nika škofa Antona Bonaventure Jegliča s konca leta 1929: »Sedaj skoraj ver-
jamem in kar sem že večkrat slišal, da tudi kralj laže.«3
Sicer pa so se med jugoslovanskimi skladatelji spletle vezi, ki trajajo
vse do danes. Skupaj bi morda lahko zgradili glasbeni prostor, ki bi v svetu
imel kakšno težo. Žal ga danes ponovno, razmeroma neodmevno, gradimo
sami. Vsekakor pa je zborovska umetnost vezana na besedilo. Slovenci smo
želeli peti slovenske pesmi, drugi narodi pač pesmi v svojih jezikih. Na kon-
certnih programih slovenskih zborov so bila dela jugoslovanskih skladate-
ljev, kako so bila naša dela zastopana po Jugoslaviji, pa ne vem. Zdi se mi,
da smo se tedaj v zborovskih skladbah še bolj naslonili na slovensko literar-
no umetnost in ljudsko pesem ter strnili svoje skladateljske vrste. Naj kot
primer tedanjih težkih povojnih gospodarskih razmer v Sloveniji, iz kate-
rih je rastla tudi umetnost, navedem starega očeta Štefana Brezarja, ki se je
leta 1926 iz Globodola pri Mirni Peči odpravil na delo v »Ameriko«. O njem
sem našel zapis kanadske imigracijske službe, na katerem je zapisano, da so
iz francoskega pristanišča Boulogne-sur-Mer odpluli 3. apr. 1926 in 14. apr.
1926 prispeli v kanadski Halifax. Sicer se, žal, staremu očetu ta izlet eko-
nomsko ni posrečil, domov se je vrnil kot revež.
Naj kot pričanje o tedanjem slovenskem zavedanju navedem še besede
urednika Josipa Mala v predgovoru k delu Slovenci v desetletju 1918–1928:
»Naravno je zato, da se nismo mogli pri tem ozirati le na tisti del
slovenskega narodnega telesa, ki mu je pred desetimi leti usoda do-
3 Blaž Otrin, Marija Čipić Rehar, ur., Jegličev dnevnik (Celje: Celjska Mohorjeva
družba, 2015), 1035.
241
ti, ki je ostal doma, ni zase našel nikjer trdnih opor za življenje. Li-
terarna mladina je zavrela v revoluciji, etični in formalni. Zgraditi
nov svet, novega človeka nasproti lažnivemu formalističnemu me-
ščanstvu, iskrenega in neposrednega, iz dna, je bila parola. O re-
sničnosti tega hotenja ni dvomiti; mladina, ki gleda stari svet oko-
li sebe v najgrši popačenosti, a nima na njegovo mesto postaviti niti
približno zgrajenih temeljev, prerokuje nov razpad in podira da-
lje. Ves njen novi svet biva šele v slutnji. Zato se je ta mladi rod do-
sledno izgubljal v simbolističnem epigonstvu, vizionarnih parafra-
zah, misleč, da oblikuje novo in na nov način.«
Te misli, mutatis mutandis, veljajo tudi za skladatelje. Ti so tako v letu
1919 še pisali domoljubne, politično angažirane pesmi, kar pa je kmalu za-
mrlo. O čedalje večji stiski Slovencev v novi državi priča tudi zapis iz dnev-
nika škofa Antona Bonaventure Jegliča s konca leta 1929: »Sedaj skoraj ver-
jamem in kar sem že večkrat slišal, da tudi kralj laže.«3
Sicer pa so se med jugoslovanskimi skladatelji spletle vezi, ki trajajo
vse do danes. Skupaj bi morda lahko zgradili glasbeni prostor, ki bi v svetu
imel kakšno težo. Žal ga danes ponovno, razmeroma neodmevno, gradimo
sami. Vsekakor pa je zborovska umetnost vezana na besedilo. Slovenci smo
želeli peti slovenske pesmi, drugi narodi pač pesmi v svojih jezikih. Na kon-
certnih programih slovenskih zborov so bila dela jugoslovanskih skladate-
ljev, kako so bila naša dela zastopana po Jugoslaviji, pa ne vem. Zdi se mi,
da smo se tedaj v zborovskih skladbah še bolj naslonili na slovensko literar-
no umetnost in ljudsko pesem ter strnili svoje skladateljske vrste. Naj kot
primer tedanjih težkih povojnih gospodarskih razmer v Sloveniji, iz kate-
rih je rastla tudi umetnost, navedem starega očeta Štefana Brezarja, ki se je
leta 1926 iz Globodola pri Mirni Peči odpravil na delo v »Ameriko«. O njem
sem našel zapis kanadske imigracijske službe, na katerem je zapisano, da so
iz francoskega pristanišča Boulogne-sur-Mer odpluli 3. apr. 1926 in 14. apr.
1926 prispeli v kanadski Halifax. Sicer se, žal, staremu očetu ta izlet eko-
nomsko ni posrečil, domov se je vrnil kot revež.
Naj kot pričanje o tedanjem slovenskem zavedanju navedem še besede
urednika Josipa Mala v predgovoru k delu Slovenci v desetletju 1918–1928:
»Naravno je zato, da se nismo mogli pri tem ozirati le na tisti del
slovenskega narodnega telesa, ki mu je pred desetimi leti usoda do-
3 Blaž Otrin, Marija Čipić Rehar, ur., Jegličev dnevnik (Celje: Celjska Mohorjeva
družba, 2015), 1035.
241
