Page 241 - Weiss, Jernej, ur. 2018. Nova glasba v “novi” Evropi med obema svetovnima vojnama ?? New Music in the “New” Europe Between the Two World Wars. Koper/Ljubljana: Založba Univerze na Primorskem in Festival Ljubljana. Studia musicologica Labacensia, 2
P. 241
oi: https://doi.org/10.26493/978-961-7023-72-5.239-256
Nekaj misli o slovenskem zborovskem
skladanju med obema svetovnima vojnama
Andrej Misson
Univerza v Ljubljani
University of Ljubljana
Vse je ekstaza, ekstaza smrti!
Zlati stolpovi zapadne Evrope,
kupole bele — (vse je ekstaza!) —
vse tone v žgočem, rdečem morju;
sonce zahaja in v njem se opaja
tisočkrat mrtvi evropski človek.
— Vse je ekstaza, ekstaza smrti. —
Srečko Kosovel (1904–1926), Ekstaza smrti
Slovenci smo po stoletnem prizadevanju leta 1918 našli nov državni okvir, ki
naj bi nam zagotovil tudi večji kulturni in umetniški razvoj. Nova država je
nedvomno dala spodbudo naši kreativnosti. Zborovska ustvarjalnost je bila
razpeta med prilagajanjem sposobnostim naših zborov in hotenjem sklada-
teljev po sledenju modernim umetniškim dosežkom tedanje evropske glas-
bene ustvarjalnosti. To sledenje pa je po eni strani tudi problem, saj lahko
izgubljamo svojo nacionalno glasbeno, umetniško in kulturno identiteto. O
tem je tedaj pisal skladatelj Anton Lajovic. Naši starejši, na tujem in doma
vzgojeni skladatelji (Hubad, Adamič, Premrl, Lajovic, Dev, Mirk, Pavčič,
Sattner, Hochreiter in drugi), so vstopili v zrelo obdobje ustvarjanja. Skla-
datelji mlajših generacij, prav tako glasbeno izobraženi doma in na tujem
(Kogoj, Prelovec, Osterc, Švara, Bučar, Kernjak, Mav, Marolt, Pahor, Pirnik,
Ravnik, Breda Šček, Tomc, Ukmar in drugi), pa so iskali svojo »ars nova«.
239
Nekaj misli o slovenskem zborovskem
skladanju med obema svetovnima vojnama
Andrej Misson
Univerza v Ljubljani
University of Ljubljana
Vse je ekstaza, ekstaza smrti!
Zlati stolpovi zapadne Evrope,
kupole bele — (vse je ekstaza!) —
vse tone v žgočem, rdečem morju;
sonce zahaja in v njem se opaja
tisočkrat mrtvi evropski človek.
— Vse je ekstaza, ekstaza smrti. —
Srečko Kosovel (1904–1926), Ekstaza smrti
Slovenci smo po stoletnem prizadevanju leta 1918 našli nov državni okvir, ki
naj bi nam zagotovil tudi večji kulturni in umetniški razvoj. Nova država je
nedvomno dala spodbudo naši kreativnosti. Zborovska ustvarjalnost je bila
razpeta med prilagajanjem sposobnostim naših zborov in hotenjem sklada-
teljev po sledenju modernim umetniškim dosežkom tedanje evropske glas-
bene ustvarjalnosti. To sledenje pa je po eni strani tudi problem, saj lahko
izgubljamo svojo nacionalno glasbeno, umetniško in kulturno identiteto. O
tem je tedaj pisal skladatelj Anton Lajovic. Naši starejši, na tujem in doma
vzgojeni skladatelji (Hubad, Adamič, Premrl, Lajovic, Dev, Mirk, Pavčič,
Sattner, Hochreiter in drugi), so vstopili v zrelo obdobje ustvarjanja. Skla-
datelji mlajših generacij, prav tako glasbeno izobraženi doma in na tujem
(Kogoj, Prelovec, Osterc, Švara, Bučar, Kernjak, Mav, Marolt, Pahor, Pirnik,
Ravnik, Breda Šček, Tomc, Ukmar in drugi), pa so iskali svojo »ars nova«.
239
