Page 245 - Weiss, Jernej, ur. 2018. Nova glasba v “novi” Evropi med obema svetovnima vojnama ?? New Music in the “New” Europe Between the Two World Wars. Koper/Ljubljana: Založba Univerze na Primorskem in Festival Ljubljana. Studia musicologica Labacensia, 2
P. 245
nekaj misli o slovenskem zborovskem skladanju med obema svetovnima vojnama
času nima zaznamovati, dasiravno je bilo živahno. Moralo se je bo-
riti v našem malem narodu za trdo eksistenco, morda še bolj kakor
ostala umetnost; rastlo je iz majhnih razmer in še danes ne more
prodreti v svet. [...] Nivo naše produkcije je primeroma visok. La-
jovčevih, Adamičevih, Premrlovih skladb se ne ustrašimo pokazati
velikemu svetu – baš letos so se vzdržale v Pragi, na Poljskem in na
Dunaju, pa tudi v Švici – tudi mladi Ravnik, Kogoj, Škerjanec, Os-
terc, Bravničar, Ukmar, Železnik, Jobst, Klemenčič, Tomc itd. nam
še mnogo obetajo. Mlajši goje radikalen impresionizem in ekspre-
sionizem, zadnje čase pa smo že tudi stopili v ris novega realizma
in polifonije, kateri utirajo pot Adamič, Kogoj, Osterc in najmlajši.
[...] Vokalna reprodukcija je pri nas najživahnejša. V mestu in na
deželi štejemo malone stotino zborov.«
Slovenske skladatelje bi lahko razvrstili v dve skupini; na tiste, ki so
skladali posvetne skladbe in tiste, ki so komponirali sakralno glasbo. Največ
jih je pisalo oboje, le redki pa pretežno oz. izključno posvetne ali cerkvene.
Prav tako lahko skladatelje slogovno splošno opredelimo kot tradicionalis-
te in moderniste v najširšem pomenu. Tu pritrjujem kolegi Pompetu, da je
pri uporabi slogovnih izrazov potrebna terminološka previdnost8. Na po-
dročju zborovskega skladanja pa v medvojnem obdobju ni pomembnejših
slogovnih razlik. Pri vseh skladateljih je prisotno iskanje bogatejše, zanimi-
vejše harmonije, in melodij. Modernisti pišejo še sodobnejša zborovska dela
kot tradicionalisti. Zanje je značilna bogatejša harmonija, uporaba diso-
nanc (ekspresionizem), označevanja ritma senza misura, parlato, stopnje-
vanje ritmične in melodične zahtevnosti; polifonija (prosta); melizmatično
komponiranje ipd. Skladatelji radi izbirajo neromantične, sodobnejše vse-
bine pesmi. Skoraj vsi skladatelji so pragmatični, komponirajo tudi cerkve-
ne pesmi, upoštevajo sposobnosti naših zborov pri pisanju po naročilu, vsi
pa skladajo priredbe ljudskih pesmi. Najbolj modernistična sta skladatelja
Slavko Osterc in Marij Kogoj, ki sta se od tradicionalističnih konceptov ob-
delave odmaknila tudi pri priredbah ljudskih pesmi.
Pri oblikovanju kompozicijskih slogov in tehnike posameznih sklada-
teljev, ter morebitnem medsebojnem vplivu, bi nam prav prišli sociogra-
mi in njihova analiza. Pri številnih skladateljih, predvsem starejših lahko
zaznamo vpliv Stanka Premrla. Prav tako lahko ugotovimo, da sta vsak
8 Gregor Pompe, »Glasba slovenske povojne moderne (1918–1927)«, De musica disse-
renda XII, 2 (2016).
243
času nima zaznamovati, dasiravno je bilo živahno. Moralo se je bo-
riti v našem malem narodu za trdo eksistenco, morda še bolj kakor
ostala umetnost; rastlo je iz majhnih razmer in še danes ne more
prodreti v svet. [...] Nivo naše produkcije je primeroma visok. La-
jovčevih, Adamičevih, Premrlovih skladb se ne ustrašimo pokazati
velikemu svetu – baš letos so se vzdržale v Pragi, na Poljskem in na
Dunaju, pa tudi v Švici – tudi mladi Ravnik, Kogoj, Škerjanec, Os-
terc, Bravničar, Ukmar, Železnik, Jobst, Klemenčič, Tomc itd. nam
še mnogo obetajo. Mlajši goje radikalen impresionizem in ekspre-
sionizem, zadnje čase pa smo že tudi stopili v ris novega realizma
in polifonije, kateri utirajo pot Adamič, Kogoj, Osterc in najmlajši.
[...] Vokalna reprodukcija je pri nas najživahnejša. V mestu in na
deželi štejemo malone stotino zborov.«
Slovenske skladatelje bi lahko razvrstili v dve skupini; na tiste, ki so
skladali posvetne skladbe in tiste, ki so komponirali sakralno glasbo. Največ
jih je pisalo oboje, le redki pa pretežno oz. izključno posvetne ali cerkvene.
Prav tako lahko skladatelje slogovno splošno opredelimo kot tradicionalis-
te in moderniste v najširšem pomenu. Tu pritrjujem kolegi Pompetu, da je
pri uporabi slogovnih izrazov potrebna terminološka previdnost8. Na po-
dročju zborovskega skladanja pa v medvojnem obdobju ni pomembnejših
slogovnih razlik. Pri vseh skladateljih je prisotno iskanje bogatejše, zanimi-
vejše harmonije, in melodij. Modernisti pišejo še sodobnejša zborovska dela
kot tradicionalisti. Zanje je značilna bogatejša harmonija, uporaba diso-
nanc (ekspresionizem), označevanja ritma senza misura, parlato, stopnje-
vanje ritmične in melodične zahtevnosti; polifonija (prosta); melizmatično
komponiranje ipd. Skladatelji radi izbirajo neromantične, sodobnejše vse-
bine pesmi. Skoraj vsi skladatelji so pragmatični, komponirajo tudi cerkve-
ne pesmi, upoštevajo sposobnosti naših zborov pri pisanju po naročilu, vsi
pa skladajo priredbe ljudskih pesmi. Najbolj modernistična sta skladatelja
Slavko Osterc in Marij Kogoj, ki sta se od tradicionalističnih konceptov ob-
delave odmaknila tudi pri priredbah ljudskih pesmi.
Pri oblikovanju kompozicijskih slogov in tehnike posameznih sklada-
teljev, ter morebitnem medsebojnem vplivu, bi nam prav prišli sociogra-
mi in njihova analiza. Pri številnih skladateljih, predvsem starejših lahko
zaznamo vpliv Stanka Premrla. Prav tako lahko ugotovimo, da sta vsak
8 Gregor Pompe, »Glasba slovenske povojne moderne (1918–1927)«, De musica disse-
renda XII, 2 (2016).
243
