Page 338 - Weiss, Jernej, ur. 2018. Nova glasba v “novi” Evropi med obema svetovnima vojnama ?? New Music in the “New” Europe Between the Two World Wars. Koper/Ljubljana: Založba Univerze na Primorskem in Festival Ljubljana. Studia musicologica Labacensia, 2
P. 338
nova glasba v »novi« evropi med obema svetovnima vojnama
nosilce in družbeni ambient, v katerem je ta glasba živela oziroma
tu in tam zaenkrat še živi. Le s tem pogojem bo skladatelj potem
svoboden, da si izbere pot in način, ki mu ustreza. Potem bo odprta
vsaka pot od preproste predelave do svobodnega preoblikovanja,
potem bo vse odvisno od skladateljeve sposobnosti in izrazne
nuje.«57
Svoj novi glasbeni jezik je Merkù preizkušal predvsem v instrumen-
talni glasbi, kjer je navidezno ločena idioma, modernističnega in ljudskega,
skušal združiti v enovit slog. V skladbi za solo rog Metamorfosi di un can-
to popolare (1973) je na primer jasno izpostavljeni ljudski napev na začetku
skladbe osnova za ritmično in melodično preoblikovanje. V kasnejših de-
lih pa je skladatelj postopoma opuščal jasne namige na prisotnost ljudske-
ga motiva v skladbi. Citate je raje mimetiziral znotraj svoje neoekspresio-
nistične govorice, tako da so prepoznavni le s pomočjo analize ali branja
skladateljevih osebnih pisem. Ljudska pesem se je tako nerazdružljivo spo-
jila s sodobnejšimi prijemi Merkujeve neoekspresionistične govorice, ven-
dar bi bilo zgrešeno govoriti o dvojnosti Merkujevega sloga. Skladatelj se je
tega izraza izogibal, saj po njegovem mnenju staro in novo, ljudsko in ek-
spresionistično, tradicionalno in sodobno izvirajo iz iste človeške vsebine
ter se med seboj dopolnjujejo. To je poudaril v intervjuju za tržaško revijo
Mladika ob italijanski praizvedbi opere Kačji pastir:
»Ljudski melos se ne bije z ekspresionizmom, kolikor sta to dva
komplementarna izraza iste človeške vsebine. [...] Ljudski melos je
danes priraščena komponenta mojega človeškega obraza: uporab-
ljam ga v zavesti, da je to izraz večnega: in večno naj se v umetno-
sti bije z novim? Novo in staro, kontingentno in večno imata v
umetnosti svojo težo! Dvojnost je izraz, ki ga mrzim.«58
Kačji pastir sovpada s tem ključnim obdobjem, ko je skladatelj za-
čel sintetizirati svoje glasbene izkušnje. V operi sicer ni citiral ljudske pe-
smi, vendar je v omenjenem zborovskem odseku (gl. notni primer 6) prev-
zel nekatere značilnosti rezijanskega tradicionalnega petja. Pavle Merkù je
prišel v stik z Rezijo že med svojim slavističnim študijem v Ljubljani, prvič
pa jo je obiskal leta 1967, ko je snemal rezijanske ljudske pesmi za sloven-
57 Merkù, Poslušam, 50–52.
58 Trn [Zora Tavčar], »Let Kačjega pastirja: Pogovor s skladateljem nove slovenske ope-
re«, Mladika 21, št. 1 (1977): 8.
336
nosilce in družbeni ambient, v katerem je ta glasba živela oziroma
tu in tam zaenkrat še živi. Le s tem pogojem bo skladatelj potem
svoboden, da si izbere pot in način, ki mu ustreza. Potem bo odprta
vsaka pot od preproste predelave do svobodnega preoblikovanja,
potem bo vse odvisno od skladateljeve sposobnosti in izrazne
nuje.«57
Svoj novi glasbeni jezik je Merkù preizkušal predvsem v instrumen-
talni glasbi, kjer je navidezno ločena idioma, modernističnega in ljudskega,
skušal združiti v enovit slog. V skladbi za solo rog Metamorfosi di un can-
to popolare (1973) je na primer jasno izpostavljeni ljudski napev na začetku
skladbe osnova za ritmično in melodično preoblikovanje. V kasnejših de-
lih pa je skladatelj postopoma opuščal jasne namige na prisotnost ljudske-
ga motiva v skladbi. Citate je raje mimetiziral znotraj svoje neoekspresio-
nistične govorice, tako da so prepoznavni le s pomočjo analize ali branja
skladateljevih osebnih pisem. Ljudska pesem se je tako nerazdružljivo spo-
jila s sodobnejšimi prijemi Merkujeve neoekspresionistične govorice, ven-
dar bi bilo zgrešeno govoriti o dvojnosti Merkujevega sloga. Skladatelj se je
tega izraza izogibal, saj po njegovem mnenju staro in novo, ljudsko in ek-
spresionistično, tradicionalno in sodobno izvirajo iz iste človeške vsebine
ter se med seboj dopolnjujejo. To je poudaril v intervjuju za tržaško revijo
Mladika ob italijanski praizvedbi opere Kačji pastir:
»Ljudski melos se ne bije z ekspresionizmom, kolikor sta to dva
komplementarna izraza iste človeške vsebine. [...] Ljudski melos je
danes priraščena komponenta mojega človeškega obraza: uporab-
ljam ga v zavesti, da je to izraz večnega: in večno naj se v umetno-
sti bije z novim? Novo in staro, kontingentno in večno imata v
umetnosti svojo težo! Dvojnost je izraz, ki ga mrzim.«58
Kačji pastir sovpada s tem ključnim obdobjem, ko je skladatelj za-
čel sintetizirati svoje glasbene izkušnje. V operi sicer ni citiral ljudske pe-
smi, vendar je v omenjenem zborovskem odseku (gl. notni primer 6) prev-
zel nekatere značilnosti rezijanskega tradicionalnega petja. Pavle Merkù je
prišel v stik z Rezijo že med svojim slavističnim študijem v Ljubljani, prvič
pa jo je obiskal leta 1967, ko je snemal rezijanske ljudske pesmi za sloven-
57 Merkù, Poslušam, 50–52.
58 Trn [Zora Tavčar], »Let Kačjega pastirja: Pogovor s skladateljem nove slovenske ope-
re«, Mladika 21, št. 1 (1977): 8.
336
