Page 337 - Weiss, Jernej, ur. 2018. Nova glasba v “novi” Evropi med obema svetovnima vojnama ?? New Music in the “New” Europe Between the Two World Wars. Koper/Ljubljana: Založba Univerze na Primorskem in Festival Ljubljana. Studia musicologica Labacensia, 2
P. 337
k ačji pastir – la libellula: glasbena večjezičnost oper e pavleta mer kuja
v spomin rezijansko petje, vendar nam domnevno povezavo potrdi šele
zborovski odsek iz prizora Spomina-Sonca (gl. notni primer 6).
Vključevanje ljudskih prvin ni redkost v Merkujevi glasbi. V šestdese-
tih letih se je skladatelj še omejeval na predelave ljudskih pesmi: sem spa-
dajo poleg zborovskih predelav tudi zbirka Tri ljudske pesmi iz Benečije za
sopran in klavir (1966) ter ciklus petih pesmi iz Benečije za tenor in komor-
ni orkester z naslovom Divertimento II° (1967). V omenjenih delih se izvirni
napev navadno nahaja v pevčevi liniji in ohranja svojo melodično konturo,
ritem ter modalno oz. tonalno vpetost. Tudi diatonična spremljava ima iz-
razite tonalne obrise, kot je prisotnost tonalnega centra ali kadenc, vendar
se skladatelj poslužuje tudi celotonskih in kromatičnih prehodov. Prav sre-
čanje med modalnimi oz. tonalnimi ljudskimi napevi in spremljavo, ki jo
zaznamuje razširjena tonalnost, neizogibno vodi v trenutke politonalnosti
in polimodalnosti.
V sedemdesetih letih prejšnjega stoletja, to je tik pred nastankom Kač-
jega pastirja, se je Merkù odločil, da korenito spremeni svoj glasbeni slog.54
Prepričan je bil, da doživlja avantgarda svoj zaton, zato je tudi sam kot
številni drugi skladatelji začel iskati novih poti. Zaradi svojega temeljne-
ga načela iskanja in posredovanja resnice, »ki bi izražala celotnega člove-
ka v njegovi živi kompleksnosti«, se je usmeril v ljudsko glasbo, saj je ta po
njegovem mnenju »posoda najstarejših, najpristnejših notranjih resnic«.55
Ljudski napev mu ni bil le golo tematsko gradivo, kajti Merkù je podob-
no kot citirani Marij Kogoj in nenazadnje kot Béla Bartók zahteval, da se
z dobrim poznavanjem naravnega habitata ljudske glasbe in upoštevanjem
bistvenih značilnosti ljudskega petja oživi ljudski duh, tako da priredba ne
izpade kot »mrtva črka ali mistifikacija«:56
»Med rešitvami me danes zanima predvsem ena: presaditev ljudske
glasbe v novo kulturno posodo. Oplajanje pri koreninah (naše)
nacionalne glasbene kulture. [...] Ni ga recepta, po katerem naj bi
pristopil k taki operaciji: pač pa je pred tabo meja, ki je ne smeš
prestopiti. To je meja spoštovanja prvinskih značilnosti slovenske
ljudske glasbe. Zato jo moraš poznati, poznati moraš njene žive
54 Prim. Pavle Merkù, pismo Primožu Ramovšu, 5. okt. 1974, v Ramovš, »Kronika«.
55 Merkù, Poslušam, 14, 38.
56 Pavle Merkù, »Značilnosti in posebnosti: Zborovske priredbe ljudskih pesmi sloven-
ske etnične manjšine v Italiji«, Naši razgledi 26, št. 7 (1977): 180–181. Prim. Béla Bar-
tók, Scritti sulla musica popolare, ur. Diego Carpitella, Universale Bollati Boringhie-
ri 153 (Torino: Bollati Boringhieri, 2001), 101–107.
335
v spomin rezijansko petje, vendar nam domnevno povezavo potrdi šele
zborovski odsek iz prizora Spomina-Sonca (gl. notni primer 6).
Vključevanje ljudskih prvin ni redkost v Merkujevi glasbi. V šestdese-
tih letih se je skladatelj še omejeval na predelave ljudskih pesmi: sem spa-
dajo poleg zborovskih predelav tudi zbirka Tri ljudske pesmi iz Benečije za
sopran in klavir (1966) ter ciklus petih pesmi iz Benečije za tenor in komor-
ni orkester z naslovom Divertimento II° (1967). V omenjenih delih se izvirni
napev navadno nahaja v pevčevi liniji in ohranja svojo melodično konturo,
ritem ter modalno oz. tonalno vpetost. Tudi diatonična spremljava ima iz-
razite tonalne obrise, kot je prisotnost tonalnega centra ali kadenc, vendar
se skladatelj poslužuje tudi celotonskih in kromatičnih prehodov. Prav sre-
čanje med modalnimi oz. tonalnimi ljudskimi napevi in spremljavo, ki jo
zaznamuje razširjena tonalnost, neizogibno vodi v trenutke politonalnosti
in polimodalnosti.
V sedemdesetih letih prejšnjega stoletja, to je tik pred nastankom Kač-
jega pastirja, se je Merkù odločil, da korenito spremeni svoj glasbeni slog.54
Prepričan je bil, da doživlja avantgarda svoj zaton, zato je tudi sam kot
številni drugi skladatelji začel iskati novih poti. Zaradi svojega temeljne-
ga načela iskanja in posredovanja resnice, »ki bi izražala celotnega člove-
ka v njegovi živi kompleksnosti«, se je usmeril v ljudsko glasbo, saj je ta po
njegovem mnenju »posoda najstarejših, najpristnejših notranjih resnic«.55
Ljudski napev mu ni bil le golo tematsko gradivo, kajti Merkù je podob-
no kot citirani Marij Kogoj in nenazadnje kot Béla Bartók zahteval, da se
z dobrim poznavanjem naravnega habitata ljudske glasbe in upoštevanjem
bistvenih značilnosti ljudskega petja oživi ljudski duh, tako da priredba ne
izpade kot »mrtva črka ali mistifikacija«:56
»Med rešitvami me danes zanima predvsem ena: presaditev ljudske
glasbe v novo kulturno posodo. Oplajanje pri koreninah (naše)
nacionalne glasbene kulture. [...] Ni ga recepta, po katerem naj bi
pristopil k taki operaciji: pač pa je pred tabo meja, ki je ne smeš
prestopiti. To je meja spoštovanja prvinskih značilnosti slovenske
ljudske glasbe. Zato jo moraš poznati, poznati moraš njene žive
54 Prim. Pavle Merkù, pismo Primožu Ramovšu, 5. okt. 1974, v Ramovš, »Kronika«.
55 Merkù, Poslušam, 14, 38.
56 Pavle Merkù, »Značilnosti in posebnosti: Zborovske priredbe ljudskih pesmi sloven-
ske etnične manjšine v Italiji«, Naši razgledi 26, št. 7 (1977): 180–181. Prim. Béla Bar-
tók, Scritti sulla musica popolare, ur. Diego Carpitella, Universale Bollati Boringhie-
ri 153 (Torino: Bollati Boringhieri, 2001), 101–107.
335
