Page 333 - Weiss, Jernej, ur. 2018. Nova glasba v “novi” Evropi med obema svetovnima vojnama ?? New Music in the “New” Europe Between the Two World Wars. Koper/Ljubljana: Založba Univerze na Primorskem in Festival Ljubljana. Studia musicologica Labacensia, 2
P. 333
k ačji pastir – la libellula: glasbena večjezičnost oper e pavleta mer kuja
Drugi osnovni motiv opere se prvič pojavi v šestem prizoru prvega de-
janja (gl. notni primer 4), ko nastopi Teta Miš, in ima značilno instrumen-
talno barvo godal. Na njem temeljita medigra z naslovom Uspavanka nero-
jenim detetom in odsek iz drugega dejanja (t. 124–267), kjer je ravno govor o
Mesečničinih otrocih. Melodični fragment padajoče male terce z malo se-
kundo, ki ga v motivu izpostavijo prve violine, se včasih prikrade tudi v vo-
kalno linijo Tete Miši ali v pihala. Motiv se ne navezuje enostavno na Me-
sečničino družino, temveč je v povezavi z besedilom Tete Miši (gl. prvo
dejanje, sedmi prizor, t. 719–721) izraz psihološkega pritiska, ki ga druž-
ba izvaja nad Mesečnico. Teta Miš namreč s svojo obsedenostjo s prešteva-
njem in urejevanjem skuša uničiti svobodni svet domišljije, v katerega se
zateka Mesečnica.
Notni primer 4: Pavle Merkù, Kačji pastir (prvo dejanje, šesti prizor, t. 408).
Per gentile concessione della Casa Musicale Sonzogno, Milano. Objavo je dovolila milanska
glasbena založba Sonzogno.
Ta dva osnovna motiva sta torej glavna pola, med katerima se pne bi-
vanjska stiska Mesečnice, vendar so v operi prisotni tudi drugi motivi, ki
glasbeno nakazujejo njena duševna stanja, označujejo pojme (pogosta je na
zaradi njegovih zadnjih oper: »Verdi [...] mi je bil preveč površen, preveč zum-pa-pa,
preveč diletantski. Sodil sem ga seveda po neštetih Trubadurjih in Traviatah, ki sem
jih slišal, medtem ko sta mi bila tedaj še neznana Otello in Falstaff. Danes obožujem
Verdija: Otello in Falstaff sta mi ga približala, Don Carlos, ki sem ga te dni slišal pr-
vič, je dokončno potrdil to moje mnenje. Don Carlos sicer ne ostaja vseskozi na tako
visoki ravni, nima tako strnjene krivulje napetosti, ni tako popolnoma mojstrovina,
kot sta Otello in Falstaff; nasprotno, pozna tudi stagnacijo in nekatere strani so kar
konvencionalne. Toda nekateri prizori so vredni omenjenih oper in sodijo med naj-
boljše, najpristnejše, najgenialnejše Verdijeve strani.« Pavle Merkù, »Tržaška glasbe-
na sezona«, Naši razgledi 12, št. 3 (1963): 58.
331
Drugi osnovni motiv opere se prvič pojavi v šestem prizoru prvega de-
janja (gl. notni primer 4), ko nastopi Teta Miš, in ima značilno instrumen-
talno barvo godal. Na njem temeljita medigra z naslovom Uspavanka nero-
jenim detetom in odsek iz drugega dejanja (t. 124–267), kjer je ravno govor o
Mesečničinih otrocih. Melodični fragment padajoče male terce z malo se-
kundo, ki ga v motivu izpostavijo prve violine, se včasih prikrade tudi v vo-
kalno linijo Tete Miši ali v pihala. Motiv se ne navezuje enostavno na Me-
sečničino družino, temveč je v povezavi z besedilom Tete Miši (gl. prvo
dejanje, sedmi prizor, t. 719–721) izraz psihološkega pritiska, ki ga druž-
ba izvaja nad Mesečnico. Teta Miš namreč s svojo obsedenostjo s prešteva-
njem in urejevanjem skuša uničiti svobodni svet domišljije, v katerega se
zateka Mesečnica.
Notni primer 4: Pavle Merkù, Kačji pastir (prvo dejanje, šesti prizor, t. 408).
Per gentile concessione della Casa Musicale Sonzogno, Milano. Objavo je dovolila milanska
glasbena založba Sonzogno.
Ta dva osnovna motiva sta torej glavna pola, med katerima se pne bi-
vanjska stiska Mesečnice, vendar so v operi prisotni tudi drugi motivi, ki
glasbeno nakazujejo njena duševna stanja, označujejo pojme (pogosta je na
zaradi njegovih zadnjih oper: »Verdi [...] mi je bil preveč površen, preveč zum-pa-pa,
preveč diletantski. Sodil sem ga seveda po neštetih Trubadurjih in Traviatah, ki sem
jih slišal, medtem ko sta mi bila tedaj še neznana Otello in Falstaff. Danes obožujem
Verdija: Otello in Falstaff sta mi ga približala, Don Carlos, ki sem ga te dni slišal pr-
vič, je dokončno potrdil to moje mnenje. Don Carlos sicer ne ostaja vseskozi na tako
visoki ravni, nima tako strnjene krivulje napetosti, ni tako popolnoma mojstrovina,
kot sta Otello in Falstaff; nasprotno, pozna tudi stagnacijo in nekatere strani so kar
konvencionalne. Toda nekateri prizori so vredni omenjenih oper in sodijo med naj-
boljše, najpristnejše, najgenialnejše Verdijeve strani.« Pavle Merkù, »Tržaška glasbe-
na sezona«, Naši razgledi 12, št. 3 (1963): 58.
331
