Page 193 - Marovič, Mateja, in Andreja Sinjur, ur. 2018. Večdimenzionalnost socialnopedagoških diskurzov. Koper: Založba Univerze na Primorskem
P. 193
doživljajska pedagogika v sloveniji skozi teorijo in prakso
stno rastli, ter prispevamo k njihovi odgovornosti za njihov življenjski svet
(Krajnčan, 2007).
Doživljajska pedagogika je metoda, ki temelji na izkustvenem učenju,
spoznavanju sebe in razvijanju skupinske dinamike. Predstavlja lahko eno
izmed možnosti pomoči otrokom oz. mladostnikom pri lažjem vključeva-
nju v družbo, v manjše ali večje socialne enote in pri razvijanju lastnih po-
tencialov. Običajno se izvaja v tesnem stiku z naravo, ključnega pomena pa
je tudi gibanje, ki ima za zdrav razvoj mladostnika velik pomen (Farkaš,
2013). Doživljajska pedagogika si prizadeva zagotoviti možnosti in prilož-
nosti za zdrav razvoj posameznika, ohraniti želi pristen stik z naravo ter
spodbujati njeno ohranjanje ter stremi k družbi, ki bi imela več občutka
za sočloveka, ne glede na socialno pripadnost, barvo kože, svetovni na-
zor, telesno višino, številko noge, versko prepričanje ali spolno usmerjenost
(Krajnčan, 2007).
Freire (1970) je predlagal, da izobraževalna praksa združuje tako akci-
jo kot refleksijo kot del izobraževalnega procesa. Ali kot radi rečemo, naj-
boljši nasvet je izkušnja.
Načela doživljajske pedagogike
V ta namen je potrebno osvetliti načela, ki dajejo orientacijo in strukturo,
preko katere lahko rečemo, da se ne ukvarjamo s fragmenti ali metodični-
mi paberki doživljajske pedagogike, ki na koncu koncev to niso, ampak de-
jansko z metodo, ki ima smiselni okvir in celoto.
Celostnost kot nasprotje prevladujočim pogojem in strukturam učen-
ja in življenja je najpomembnejše načelo doživljajske pedagogike. Prikazati
želi alternativo enostranskosti posredovanja znanja, ki je usmerjeno v ra-
cionalnost in intelekt, in razdrobljenosti življenja na posamezna področja.
Pogosto predstavljeni kot merilo vsesplošne uspešnosti in z njo tekmoval-
nosti. Tako se lep delež mladih znajde v spirali nasilja razdeljevanja, na tis-
te, ki so in tiste, ki so odvečni.
Celostnost v doživljajski pedagogiki obsega več področij. Na indivi-
dualnem področju se trudi za skupno udeležbo telesa, duše in duha pri
vsakokratnem dogajanju. Poleg tega gre za odpravo ločevanja med teo-
rijo in prakso, pri čemer naj se teoretično znanje ne presoja enostransko
(Ziegenspeck, v Krajnčan, 2006, str. 21).
V doživljajski pedagogiki so čustveni, umetniški, spretnostni, socialni
in kognitivni učni elementi drug drugemu enakovredni, pri čemer ima te-
191
stno rastli, ter prispevamo k njihovi odgovornosti za njihov življenjski svet
(Krajnčan, 2007).
Doživljajska pedagogika je metoda, ki temelji na izkustvenem učenju,
spoznavanju sebe in razvijanju skupinske dinamike. Predstavlja lahko eno
izmed možnosti pomoči otrokom oz. mladostnikom pri lažjem vključeva-
nju v družbo, v manjše ali večje socialne enote in pri razvijanju lastnih po-
tencialov. Običajno se izvaja v tesnem stiku z naravo, ključnega pomena pa
je tudi gibanje, ki ima za zdrav razvoj mladostnika velik pomen (Farkaš,
2013). Doživljajska pedagogika si prizadeva zagotoviti možnosti in prilož-
nosti za zdrav razvoj posameznika, ohraniti želi pristen stik z naravo ter
spodbujati njeno ohranjanje ter stremi k družbi, ki bi imela več občutka
za sočloveka, ne glede na socialno pripadnost, barvo kože, svetovni na-
zor, telesno višino, številko noge, versko prepričanje ali spolno usmerjenost
(Krajnčan, 2007).
Freire (1970) je predlagal, da izobraževalna praksa združuje tako akci-
jo kot refleksijo kot del izobraževalnega procesa. Ali kot radi rečemo, naj-
boljši nasvet je izkušnja.
Načela doživljajske pedagogike
V ta namen je potrebno osvetliti načela, ki dajejo orientacijo in strukturo,
preko katere lahko rečemo, da se ne ukvarjamo s fragmenti ali metodični-
mi paberki doživljajske pedagogike, ki na koncu koncev to niso, ampak de-
jansko z metodo, ki ima smiselni okvir in celoto.
Celostnost kot nasprotje prevladujočim pogojem in strukturam učen-
ja in življenja je najpomembnejše načelo doživljajske pedagogike. Prikazati
želi alternativo enostranskosti posredovanja znanja, ki je usmerjeno v ra-
cionalnost in intelekt, in razdrobljenosti življenja na posamezna področja.
Pogosto predstavljeni kot merilo vsesplošne uspešnosti in z njo tekmoval-
nosti. Tako se lep delež mladih znajde v spirali nasilja razdeljevanja, na tis-
te, ki so in tiste, ki so odvečni.
Celostnost v doživljajski pedagogiki obsega več področij. Na indivi-
dualnem področju se trudi za skupno udeležbo telesa, duše in duha pri
vsakokratnem dogajanju. Poleg tega gre za odpravo ločevanja med teo-
rijo in prakso, pri čemer naj se teoretično znanje ne presoja enostransko
(Ziegenspeck, v Krajnčan, 2006, str. 21).
V doživljajski pedagogiki so čustveni, umetniški, spretnostni, socialni
in kognitivni učni elementi drug drugemu enakovredni, pri čemer ima te-
191
