Page 198 - Marovič, Mateja, in Andreja Sinjur, ur. 2018. Večdimenzionalnost socialnopedagoških diskurzov. Koper: Založba Univerze na Primorskem
P. 198
večdimenzionalnost socialnopedagoških diskurzov
do šibkejših, drugačnih, sprejemanje nalog in odgovornosti za skupino,
razvijanje senzibilnosti za občutke in probleme drugih.
Izkušnja intenzivne skupine se ob individualizaciji življenjskih sve-
tov mladih pokaže za mlade kot pomembna kategorija. Socialno po-
dročje izkusijo v intenzivni, pregledni, majhni skupini, kjer je mogoče
usmerjati ustrezno pedagoško delovanje. Smer je pridobivanje socialnih
kompetenc, kar vodi do boljše in sprejemajoče drže pri vključevanju v okolje.
Institucionalna vzgoja je na tem mestu specifična kategorija vzgoje, saj želi
prenašati vrednote prek posredovanja kakršnegakoli znanja. Signifikantno
je to poudarjeno v totalnih vzgojnih institucijah, kjer je zmeda glede kate-
gorij posredovanja znanja in vrednot še nekoliko večja, vendar javni kriti-
ki in strokovnim vplivom manj dostopna (Breß, 1985; Ziegenspeck, 1992;
Fischer, 1994; Krajnčan, 2006).
Cilji na motoričnem oz. spretnostnem področju
Posredovanje izkušenj znanja, razvijanje grobe in fine motorike z razni-
mi športnimi aktivnostmi in ročnimi dejavnostmi, učenje tehnik različ-
nih športov (predvsem v naravi, kot so jadranje, kajakaštvo, smučanje, ple-
zanje), posredovanje telesnih izkušenj, razvijanje sposobnosti za smiselno
preživljanje prostega časa, motivacija za športne in ročne dejavnosti, ki naj
traja tudi po končanem doživljajskopedagoškem procesu – to so nekate-
ri cilji, vendar se ob njih zavedamo, da imajo vsekakor premalo motorič-
ne vzgoje.
Področje pomeni tudi intenziven stik z lastnim telesom, saj teh izku-
šenj mladim prej primanjkuje, kot pa da bi jih imeli preveč. S telesnim se
mladi soočajo bolj odtujeno kot kadarkoli prej, saj običajen otrok nima do-
volj izkušenj lastnih naporov, fizičnih dejavnosti, aktivnosti, hkrati pa je
bombardiran in prenasičen z formami in simboli, ki ga oddaljujejo od de-
janske izkušnje sebe (Breß, 1985; Ziegenspeck, 1992; Fischer, 1994; Kiphard,
2001; Krajnčan, 2006).
Cilji na kognitivnem področju
Pred ali med projektom se vedno posredujejo tudi vsebine nekih znanj, ki
nastanejo iz vprašanja ali ob pomoči situacije. Prav neposredna zveza vse-
bin s praktično uporabo se je pokazala kot najugodnejši učno-psihološki
faktor. Navedimo le nekaj primerov znanja, ki jih je mogoče pridobiti: go-
spodinjsko znanje (nakup, računanje in priprava za oskrbovanje), ročno
znanje in spretnosti, vremenoslovje, prometno oz. navtično znanje, orien-
196
do šibkejših, drugačnih, sprejemanje nalog in odgovornosti za skupino,
razvijanje senzibilnosti za občutke in probleme drugih.
Izkušnja intenzivne skupine se ob individualizaciji življenjskih sve-
tov mladih pokaže za mlade kot pomembna kategorija. Socialno po-
dročje izkusijo v intenzivni, pregledni, majhni skupini, kjer je mogoče
usmerjati ustrezno pedagoško delovanje. Smer je pridobivanje socialnih
kompetenc, kar vodi do boljše in sprejemajoče drže pri vključevanju v okolje.
Institucionalna vzgoja je na tem mestu specifična kategorija vzgoje, saj želi
prenašati vrednote prek posredovanja kakršnegakoli znanja. Signifikantno
je to poudarjeno v totalnih vzgojnih institucijah, kjer je zmeda glede kate-
gorij posredovanja znanja in vrednot še nekoliko večja, vendar javni kriti-
ki in strokovnim vplivom manj dostopna (Breß, 1985; Ziegenspeck, 1992;
Fischer, 1994; Krajnčan, 2006).
Cilji na motoričnem oz. spretnostnem področju
Posredovanje izkušenj znanja, razvijanje grobe in fine motorike z razni-
mi športnimi aktivnostmi in ročnimi dejavnostmi, učenje tehnik različ-
nih športov (predvsem v naravi, kot so jadranje, kajakaštvo, smučanje, ple-
zanje), posredovanje telesnih izkušenj, razvijanje sposobnosti za smiselno
preživljanje prostega časa, motivacija za športne in ročne dejavnosti, ki naj
traja tudi po končanem doživljajskopedagoškem procesu – to so nekate-
ri cilji, vendar se ob njih zavedamo, da imajo vsekakor premalo motorič-
ne vzgoje.
Področje pomeni tudi intenziven stik z lastnim telesom, saj teh izku-
šenj mladim prej primanjkuje, kot pa da bi jih imeli preveč. S telesnim se
mladi soočajo bolj odtujeno kot kadarkoli prej, saj običajen otrok nima do-
volj izkušenj lastnih naporov, fizičnih dejavnosti, aktivnosti, hkrati pa je
bombardiran in prenasičen z formami in simboli, ki ga oddaljujejo od de-
janske izkušnje sebe (Breß, 1985; Ziegenspeck, 1992; Fischer, 1994; Kiphard,
2001; Krajnčan, 2006).
Cilji na kognitivnem področju
Pred ali med projektom se vedno posredujejo tudi vsebine nekih znanj, ki
nastanejo iz vprašanja ali ob pomoči situacije. Prav neposredna zveza vse-
bin s praktično uporabo se je pokazala kot najugodnejši učno-psihološki
faktor. Navedimo le nekaj primerov znanja, ki jih je mogoče pridobiti: go-
spodinjsko znanje (nakup, računanje in priprava za oskrbovanje), ročno
znanje in spretnosti, vremenoslovje, prometno oz. navtično znanje, orien-
196
