Page 195 - Marovič, Mateja, in Andreja Sinjur, ur. 2018. Večdimenzionalnost socialnopedagoških diskurzov. Koper: Založba Univerze na Primorskem
P. 195
doživljajska pedagogika v sloveniji skozi teorijo in prakso
Soodločanje in sooblikovanje; s pojmom »soodločanje« želimo
usmeriti pozornost tudi na modalitete odnosov med mladimi in odrasli-
mi (vzgojitelji, učitelji).
Pozitivno je, če mladim še v fazi priprav posredujemo občutek, da gre
za »njihovo stvar«, in jih motiviramo k aktivnejšemu sodelovanju, k ustvar-
janju pozitivnega vzdušja.
V normiranem in urejenem okolju, ki ga zaznamujejo nepregledne
poti odločitev, na katere ni mogoče vplivati, si mladi naberejo komaj
kakšno izkušnjo, da je prek nje njihovo sodelovanje kakorkoli mogoče vre-
dnotiti (Ziegenspeck, 1992; Krajnčan, 2006).
Voditelji doživljajske pedagogike vedo, da služi pravilno načrtovanje,
še preden stopijo s svojo skupino v zunanje okolje, kot glavni element var-
nega in uspešnega vodenja doživljajskopedagoškega projekta. Enako velja
za načrtovanje okolju prijaznega izleta. Razumljivo je, da mnoge dimenzi-
je, ki se skozi projekt pokažejo kot vprašljive, izhajajo iz pomanjkljivo prip-
ravljenih priprav, kjer je pomembna dimenzija sooblikovanje, saj občutek,
da gre za ›njihovo‹ stvar, pomeni občutek odgovornosti. To pomeni, da so
vključeni v soodločanje, saj le tako lahko pričakujemo zaželene rezultate.
Nove možnosti odnosov; doživljajska skupina nudi s svojim aranžma-
jem možnost za spremembo nastalih razmerij in vzorcev vlog ter za vzpo-
stavitev novih razmerij tako med mladimi kot tudi med njimi in pedago-
gi. Zunanji pogoji doživljajskopedagoškega procesa pa vsem udeležencem
postavljajo vedno nove zahteve v zvezi z njihovo pripravljenostjo in sposob-
nostmi. Nujno je opustiti prejšnje odnosne vzorce, npr. pasivnost ali umik,
s čimer je mogoče zadovoljiti potrebe (Ziegenspeck, 1992; Krajnčan, 2006).
Nove in nepričakovane naloge ter situacije lahko odnose spremenijo
dosti bolj, kot je to mogoče v urejeni instituciji.
Naravnanost na potrebe mladih; med puberteto in adolescenco je mla-
dostnik v fazi radikalnih fizičnih in psihičnih sprememb. Biološki vidik
vsebuje nagle in občutne telesne spremembe, ki jih povzroča povečano iz-
ločanje hormonov. Hitra rast prinaša večjo potrebo po gibanju in aktivno-
stih. Preizkusi poguma in razna ravsanja se prirejajo za testiranje moči in
spretnosti. Doživljajskopedagoško skupinsko delo daje zakonite možnos-
ti za zadovoljitev teh potreb. Ko se približujejo svojim mejam, lahko mla-
di spoznajo svoje telo in se dokopljejo do boljšega presojanja samega sebe
(Ziegenspeck, 1992; Krajnčan, 2006).
V tej življenjski fazi je za mladostnika osrednjega pomena vprašanje o
njegovi identiteti. Sprašuje se o svoji vrednosti, o svojih slabostih in krepos-
193
Soodločanje in sooblikovanje; s pojmom »soodločanje« želimo
usmeriti pozornost tudi na modalitete odnosov med mladimi in odrasli-
mi (vzgojitelji, učitelji).
Pozitivno je, če mladim še v fazi priprav posredujemo občutek, da gre
za »njihovo stvar«, in jih motiviramo k aktivnejšemu sodelovanju, k ustvar-
janju pozitivnega vzdušja.
V normiranem in urejenem okolju, ki ga zaznamujejo nepregledne
poti odločitev, na katere ni mogoče vplivati, si mladi naberejo komaj
kakšno izkušnjo, da je prek nje njihovo sodelovanje kakorkoli mogoče vre-
dnotiti (Ziegenspeck, 1992; Krajnčan, 2006).
Voditelji doživljajske pedagogike vedo, da služi pravilno načrtovanje,
še preden stopijo s svojo skupino v zunanje okolje, kot glavni element var-
nega in uspešnega vodenja doživljajskopedagoškega projekta. Enako velja
za načrtovanje okolju prijaznega izleta. Razumljivo je, da mnoge dimenzi-
je, ki se skozi projekt pokažejo kot vprašljive, izhajajo iz pomanjkljivo prip-
ravljenih priprav, kjer je pomembna dimenzija sooblikovanje, saj občutek,
da gre za ›njihovo‹ stvar, pomeni občutek odgovornosti. To pomeni, da so
vključeni v soodločanje, saj le tako lahko pričakujemo zaželene rezultate.
Nove možnosti odnosov; doživljajska skupina nudi s svojim aranžma-
jem možnost za spremembo nastalih razmerij in vzorcev vlog ter za vzpo-
stavitev novih razmerij tako med mladimi kot tudi med njimi in pedago-
gi. Zunanji pogoji doživljajskopedagoškega procesa pa vsem udeležencem
postavljajo vedno nove zahteve v zvezi z njihovo pripravljenostjo in sposob-
nostmi. Nujno je opustiti prejšnje odnosne vzorce, npr. pasivnost ali umik,
s čimer je mogoče zadovoljiti potrebe (Ziegenspeck, 1992; Krajnčan, 2006).
Nove in nepričakovane naloge ter situacije lahko odnose spremenijo
dosti bolj, kot je to mogoče v urejeni instituciji.
Naravnanost na potrebe mladih; med puberteto in adolescenco je mla-
dostnik v fazi radikalnih fizičnih in psihičnih sprememb. Biološki vidik
vsebuje nagle in občutne telesne spremembe, ki jih povzroča povečano iz-
ločanje hormonov. Hitra rast prinaša večjo potrebo po gibanju in aktivno-
stih. Preizkusi poguma in razna ravsanja se prirejajo za testiranje moči in
spretnosti. Doživljajskopedagoško skupinsko delo daje zakonite možnos-
ti za zadovoljitev teh potreb. Ko se približujejo svojim mejam, lahko mla-
di spoznajo svoje telo in se dokopljejo do boljšega presojanja samega sebe
(Ziegenspeck, 1992; Krajnčan, 2006).
V tej življenjski fazi je za mladostnika osrednjega pomena vprašanje o
njegovi identiteti. Sprašuje se o svoji vrednosti, o svojih slabostih in krepos-
193
