Page 194 - Marovič, Mateja, in Andreja Sinjur, ur. 2018. Večdimenzionalnost socialnopedagoških diskurzov. Koper: Založba Univerze na Primorskem
P. 194
večdimenzionalnost socialnopedagoških diskurzov
lesno področje pri učenju pomembno vlogo. Čim bolj se namreč »telesno«
izrinja iz učnih in vzgojnih procesov, tem bolj gre ta učni in vzgojni proces
mimo celostno zasnovanih človeških potencialov in sposobnosti (Priest in
Gass, 1997).
Naravnanost k delovanju; kultura današnjega časa posebej v velikih
mestih in gosto naseljenih območjih močno omejuje možnosti gibanja v
naravnem svetu (Ziegenspeck, 1992). Na mesto lastnih, neposrednih iz-
kušenj so nujno stopile izkušnje »iz druge roke«: potrošništvo in prepla-
vljenost z dražljaji namesto lastnih aktivnosti. Čas tako preganjamo s pa-
sivnim ukvarjanjem (mediji). Doživetja iz druge roke, kot jih posreduje
televizija, npr. pasivno gledanje športa, ne morejo nadomestiti samoprido-
bljenih, samoosvojenih in intenzivno doživetih izkušenj in zapuščajo »ne-
nasičeno dramatično potrebo«. Doživljajska pedagogika se zato usmerja
k nujnosti samoaktivnosti, ustvarja si okvirne pogoje, ki preprečujejo pa-
sivno udeležbo. Udeležencem mora postati jasno, da bodo lahko spreme-
nili svoje življenjske pogoje ali se kaj naučili le z lastno aktivnostjo, da si
bodo na preprostem, nazornem, jasno začrtanem polju delovanja, »tukaj in
zdaj«, razjasnili povezavo med naprezanjem in rezultatom. Telesno moč je
mogoče smiselno uporabiti za vsakodnevna življenjska opravila.
Naravnanost k delovanju omogoča zbiranje uspehov tudi tistim mla-
dostnikom, ki zgolj zaradi manjših intelektualnih zmožnosti ali težav pri
komunikaciji le redko dobijo priznanje.
Naravnanost k skupini; doživljajska pedagogika je po načinu svojih
postopkov neposredno vezana na obliko skupinskega dela. Skupinske pro-
cese vzpodbujajo okvirni pogoji projekta oz. dejavnosti. Doživljajska sku-
pina se pogosto opira sama nase in ima komaj kaj stikov z vsakdanjim
okoljem. Tako je aranžiran nekakšen »vsakdan«, v katerem so odsotni naj-
različnejši odkloni sicer znanega življenjskega okolja. Zaradi zaprtega soci-
alnega prostora se pokaže, da je v konfliktnih situacijah možnost umika ali
izognitve dejanskemu toku skupinske dinamike skorajda nična. Aktivnosti
so oblikovane tako, da so mladostniki brezpogojno odvisni drug od dru-
gega. Nujno je sodelovanje, ker se drugače ekipa ne premika v pravo smer;
nujna je komunikacija, saj je treba razdeljevati skupinske naloge in se po-
govarjati o dnevnih načrtih; nujna je odgovornost, saj je lahko ogrožena
varnost vseh, če se izgubi ali poškoduje samo kak posamezen del opreme;
in nujno je zaupanje, saj ima tisti, ki sredi brzice ali na steni drži varoval-
no vrv, včasih v rokah življenja drugih (Ziegenspeck, 1992; Krajnčan, 2006).
192
lesno področje pri učenju pomembno vlogo. Čim bolj se namreč »telesno«
izrinja iz učnih in vzgojnih procesov, tem bolj gre ta učni in vzgojni proces
mimo celostno zasnovanih človeških potencialov in sposobnosti (Priest in
Gass, 1997).
Naravnanost k delovanju; kultura današnjega časa posebej v velikih
mestih in gosto naseljenih območjih močno omejuje možnosti gibanja v
naravnem svetu (Ziegenspeck, 1992). Na mesto lastnih, neposrednih iz-
kušenj so nujno stopile izkušnje »iz druge roke«: potrošništvo in prepla-
vljenost z dražljaji namesto lastnih aktivnosti. Čas tako preganjamo s pa-
sivnim ukvarjanjem (mediji). Doživetja iz druge roke, kot jih posreduje
televizija, npr. pasivno gledanje športa, ne morejo nadomestiti samoprido-
bljenih, samoosvojenih in intenzivno doživetih izkušenj in zapuščajo »ne-
nasičeno dramatično potrebo«. Doživljajska pedagogika se zato usmerja
k nujnosti samoaktivnosti, ustvarja si okvirne pogoje, ki preprečujejo pa-
sivno udeležbo. Udeležencem mora postati jasno, da bodo lahko spreme-
nili svoje življenjske pogoje ali se kaj naučili le z lastno aktivnostjo, da si
bodo na preprostem, nazornem, jasno začrtanem polju delovanja, »tukaj in
zdaj«, razjasnili povezavo med naprezanjem in rezultatom. Telesno moč je
mogoče smiselno uporabiti za vsakodnevna življenjska opravila.
Naravnanost k delovanju omogoča zbiranje uspehov tudi tistim mla-
dostnikom, ki zgolj zaradi manjših intelektualnih zmožnosti ali težav pri
komunikaciji le redko dobijo priznanje.
Naravnanost k skupini; doživljajska pedagogika je po načinu svojih
postopkov neposredno vezana na obliko skupinskega dela. Skupinske pro-
cese vzpodbujajo okvirni pogoji projekta oz. dejavnosti. Doživljajska sku-
pina se pogosto opira sama nase in ima komaj kaj stikov z vsakdanjim
okoljem. Tako je aranžiran nekakšen »vsakdan«, v katerem so odsotni naj-
različnejši odkloni sicer znanega življenjskega okolja. Zaradi zaprtega soci-
alnega prostora se pokaže, da je v konfliktnih situacijah možnost umika ali
izognitve dejanskemu toku skupinske dinamike skorajda nična. Aktivnosti
so oblikovane tako, da so mladostniki brezpogojno odvisni drug od dru-
gega. Nujno je sodelovanje, ker se drugače ekipa ne premika v pravo smer;
nujna je komunikacija, saj je treba razdeljevati skupinske naloge in se po-
govarjati o dnevnih načrtih; nujna je odgovornost, saj je lahko ogrožena
varnost vseh, če se izgubi ali poškoduje samo kak posamezen del opreme;
in nujno je zaupanje, saj ima tisti, ki sredi brzice ali na steni drži varoval-
no vrv, včasih v rokah življenja drugih (Ziegenspeck, 1992; Krajnčan, 2006).
192
