Page 199 - Marovič, Mateja, in Andreja Sinjur, ur. 2018. Večdimenzionalnost socialnopedagoških diskurzov. Koper: Založba Univerze na Primorskem
P. 199
doživljajska pedagogika v sloveniji skozi teorijo in prakso
tiranje z zemljevidom in kompasom, biološke, geografske, geološke vsebi-
ne ipd. (Breß, 1985; Ziegenspeck, 1992; Fischer, 1994; Krajnčan, 2006).
Tveganje na doživljajskopedagoških dejavnostih
S poznavanjem razlike med nevarnostjo in hazardi ter z zmožnostjo, da jih
prepoznamo v naravnem okolju, lahko zmanjšamo možnost, da je skupi-
na izpostavljena nezaželenim tveganjem. Kot primer ilustracije si zamisli-
te planinarjenje, ki vključuje ledenik na potovanju na vrh. Da bi prepre-
čili kakršnekoli nezaželene dogodke, moramo ustrezno analizirati možne
nevarnosti. Uporabimo naslednji postopek desetih korakov analize nevar-
nosti kot način, s katerim lahko zmanjšamo verjetnost, da se bo nesreča
zgodila, in če se že zgodi, da zmanjšamo njene posledice na sprejemljivo in
obnovljivo raven (Priest in Baillie, 1987).
Priest in Gass (1997, str. 90) sta v ta namen izpostavila 10 korakov, ki jih
je treba upoštevati v doživljajskopedagoških projektih.
1. Planirajmo vnaprej. Priznajmo si, da se nesreča lahko zgodi tudi
nam. Če si mislimo, da se to ne more zgoditi nam, se norčuje-
mo iz samega sebe. Verjetnost je, da se bo enkrat v naši karieri
vodje doživljajskopedagoških projektov nesreča zgodila kljub na-
šemu največjemu trudu. Vprašanje ni, ali se bo to zgodilo, tem-
več, kdaj! Pripravljeni moramo biti, da se spoprimemo skoraj z
vsem, kar se lahko zgodi, in vzdržujemo »ponižen položaj« kot
vodja. Prednačrtovanje je bistvenega pomena. Vedeti moramo,
kaj bomo storili ob vsaki morebitni nesreči, preden se zgodi.
2. Iščimo nevarne situacije in pogoje. Vzpostavimo neprekinjeno is-
kanje, da bi identificirali nevarnosti. Moramo ostati pozorni na
nevarnosti, v katerikoli situaciji. Nujno si je predstavljati, kaj se
lahko zgodi, v kateremkoli trenutku. To pogosto dosežemo s stra-
žarsko budnostjo za vse sumljive okoliščine in z nenehno priprav-
ljenostjo, da se vprašamo »Kaj če?«. Kadar je prisotnih več nevar-
nosti, vzamemo to kot opozorilo, da bi bili dodatno alarmirani
(budni) in previdni. Vedno izvedemo ustrezne reakcije za ravna-
nje v nevarnosti.
3. Označimo si potencialne nevarnosti. Ko enkrat identificiramo
nevarnosti, usmerimo pozornost uporabnikov in sodelavcev na-
nje. Na primer, usmerjanje uporabnikove zavesti na nevarnosti iz
197
tiranje z zemljevidom in kompasom, biološke, geografske, geološke vsebi-
ne ipd. (Breß, 1985; Ziegenspeck, 1992; Fischer, 1994; Krajnčan, 2006).
Tveganje na doživljajskopedagoških dejavnostih
S poznavanjem razlike med nevarnostjo in hazardi ter z zmožnostjo, da jih
prepoznamo v naravnem okolju, lahko zmanjšamo možnost, da je skupi-
na izpostavljena nezaželenim tveganjem. Kot primer ilustracije si zamisli-
te planinarjenje, ki vključuje ledenik na potovanju na vrh. Da bi prepre-
čili kakršnekoli nezaželene dogodke, moramo ustrezno analizirati možne
nevarnosti. Uporabimo naslednji postopek desetih korakov analize nevar-
nosti kot način, s katerim lahko zmanjšamo verjetnost, da se bo nesreča
zgodila, in če se že zgodi, da zmanjšamo njene posledice na sprejemljivo in
obnovljivo raven (Priest in Baillie, 1987).
Priest in Gass (1997, str. 90) sta v ta namen izpostavila 10 korakov, ki jih
je treba upoštevati v doživljajskopedagoških projektih.
1. Planirajmo vnaprej. Priznajmo si, da se nesreča lahko zgodi tudi
nam. Če si mislimo, da se to ne more zgoditi nam, se norčuje-
mo iz samega sebe. Verjetnost je, da se bo enkrat v naši karieri
vodje doživljajskopedagoških projektov nesreča zgodila kljub na-
šemu največjemu trudu. Vprašanje ni, ali se bo to zgodilo, tem-
več, kdaj! Pripravljeni moramo biti, da se spoprimemo skoraj z
vsem, kar se lahko zgodi, in vzdržujemo »ponižen položaj« kot
vodja. Prednačrtovanje je bistvenega pomena. Vedeti moramo,
kaj bomo storili ob vsaki morebitni nesreči, preden se zgodi.
2. Iščimo nevarne situacije in pogoje. Vzpostavimo neprekinjeno is-
kanje, da bi identificirali nevarnosti. Moramo ostati pozorni na
nevarnosti, v katerikoli situaciji. Nujno si je predstavljati, kaj se
lahko zgodi, v kateremkoli trenutku. To pogosto dosežemo s stra-
žarsko budnostjo za vse sumljive okoliščine in z nenehno priprav-
ljenostjo, da se vprašamo »Kaj če?«. Kadar je prisotnih več nevar-
nosti, vzamemo to kot opozorilo, da bi bili dodatno alarmirani
(budni) in previdni. Vedno izvedemo ustrezne reakcije za ravna-
nje v nevarnosti.
3. Označimo si potencialne nevarnosti. Ko enkrat identificiramo
nevarnosti, usmerimo pozornost uporabnikov in sodelavcev na-
nje. Na primer, usmerjanje uporabnikove zavesti na nevarnosti iz
197
