Page 27 - Vodeb, Ksenija. 2018. Turistične atrakcije. Koper: Založba Univerze na Primorskem.
P. 27
Koncept turistične atrakcije 27
splošne kulture, izobrazbe in je zahtevalo trud, vznemirjenje, odrekanje,
pogum in napor. Šlo je za določeno tveganje, prilagajanje lokalnim raz-
meram, potnik je moral biti aktiven.
Zanimiva je Boorstinova (2012) etimološka razlaga besede travel (po-
tovanje), ki naj bi v osnovi prihajala iz francoske besede travail, ta pa po-
meni delo, težave ali celo mučenje, nedtem ko izraz tourist (turist) po-
meni osebo, ki potuje iz zadovoljstva in zabave. Gre namreč za krožno
potovanje (tour – sklenjen krog), kot naj bi ga poznali v klasičnem turiz-
mu, ki pomeni potovanje iz izhodišča (vsakdanje okolje, dom) proti cilju
(nevsakdanje okolje, sprememba, eksotika, drugačnost). Po določenem
času se oseba vrne v izhodišče, kar jo loči od nomada, ki pa na potovanju
ni časovno omejen in se ne vrača v izhodišče. Torej je bilo pravo prvo po-
tovanje pustolovščina, ker je bilo dostopno le redkim (glede na družbe-
ni status) in redki so se upali na potovanje, ker pri tem ni šlo za udobje in
varnost – ravno nasprotno: na poti so prežale različne nevarnosti in ne-
gotovosti in vseskozi je šlo za aktivno izkušnjo (učenja, prilagajanja, spo-
znavanja drugačnosti). Dostopnost (cenovna in fizična) in številčnost po-
tovanj je degradirala pristnost potovalne izkušnje in pustolovščina je bila
zamenjana za neko instant izkušnjo, umetno ustvarjeno, ublagovljeno za
prodajo, za denar, ki ga turist plača, ko kupi turistični aranžma. Pri tem si
želi udobje svojega doma, varnost in komoditeto, brez najmanjšega tvega-
nja. Paradoksalno pa je, da pričakuje senzacijo v doživetju, ki pa dejansko
to ni več, toda turist pristaja na zaigranost ali pridih resničnega, saj ga bolj
kot pristnost prepriča kvantiteta videnega in doživetega.
Thomas Cook (Boorstin, 2012), kot prvi podjetnik s področja turiz-
ma, se je branil podobne kritike svojih sodobnikov, češ da gre za snobi-
zem, saj naj bi bilo potovanje dostopno množicam in ne rezervirano zgolj
za izbrane. Cook je zagovarjal številni delavski razred iz etičnih in huma-
nističnih vzgibov ali pa je v množici ljudi, ki jim je prodajal potovanja, vi-
del podjetniško priložnost. Odgovor na tozadevno vprašanje presega na-
men našega dela.
Boorstin (2012) je nedvomno prepričan, da ko potovanje postane var-
no in dostopno (fizično in finančno), potnik postane turist in umetnost
potovanja postane turizem. Ni tveganja, ni vznemirjenja, ni napora, ni
aktivnosti, ni izkušnje … tistega, kar dejansko iščemo od potovanja. Bo-
orstin kot oster kritik turizma tako problematizira turistične atrakcije,
češ da ponujajo nepristne posredne izkušnje, umetne izdelke, ki jih je tre-
ba konzumirati na mestu samem, medtem ko je »prava stvar« (original)
prosto dostopna kot zrak, ki ga dihamo. V tem pravzaprav vidimo direk-
tno kritiko potrošništva, ki svoje korenine vleče iz obdobja množičnega
splošne kulture, izobrazbe in je zahtevalo trud, vznemirjenje, odrekanje,
pogum in napor. Šlo je za določeno tveganje, prilagajanje lokalnim raz-
meram, potnik je moral biti aktiven.
Zanimiva je Boorstinova (2012) etimološka razlaga besede travel (po-
tovanje), ki naj bi v osnovi prihajala iz francoske besede travail, ta pa po-
meni delo, težave ali celo mučenje, nedtem ko izraz tourist (turist) po-
meni osebo, ki potuje iz zadovoljstva in zabave. Gre namreč za krožno
potovanje (tour – sklenjen krog), kot naj bi ga poznali v klasičnem turiz-
mu, ki pomeni potovanje iz izhodišča (vsakdanje okolje, dom) proti cilju
(nevsakdanje okolje, sprememba, eksotika, drugačnost). Po določenem
času se oseba vrne v izhodišče, kar jo loči od nomada, ki pa na potovanju
ni časovno omejen in se ne vrača v izhodišče. Torej je bilo pravo prvo po-
tovanje pustolovščina, ker je bilo dostopno le redkim (glede na družbe-
ni status) in redki so se upali na potovanje, ker pri tem ni šlo za udobje in
varnost – ravno nasprotno: na poti so prežale različne nevarnosti in ne-
gotovosti in vseskozi je šlo za aktivno izkušnjo (učenja, prilagajanja, spo-
znavanja drugačnosti). Dostopnost (cenovna in fizična) in številčnost po-
tovanj je degradirala pristnost potovalne izkušnje in pustolovščina je bila
zamenjana za neko instant izkušnjo, umetno ustvarjeno, ublagovljeno za
prodajo, za denar, ki ga turist plača, ko kupi turistični aranžma. Pri tem si
želi udobje svojega doma, varnost in komoditeto, brez najmanjšega tvega-
nja. Paradoksalno pa je, da pričakuje senzacijo v doživetju, ki pa dejansko
to ni več, toda turist pristaja na zaigranost ali pridih resničnega, saj ga bolj
kot pristnost prepriča kvantiteta videnega in doživetega.
Thomas Cook (Boorstin, 2012), kot prvi podjetnik s področja turiz-
ma, se je branil podobne kritike svojih sodobnikov, češ da gre za snobi-
zem, saj naj bi bilo potovanje dostopno množicam in ne rezervirano zgolj
za izbrane. Cook je zagovarjal številni delavski razred iz etičnih in huma-
nističnih vzgibov ali pa je v množici ljudi, ki jim je prodajal potovanja, vi-
del podjetniško priložnost. Odgovor na tozadevno vprašanje presega na-
men našega dela.
Boorstin (2012) je nedvomno prepričan, da ko potovanje postane var-
no in dostopno (fizično in finančno), potnik postane turist in umetnost
potovanja postane turizem. Ni tveganja, ni vznemirjenja, ni napora, ni
aktivnosti, ni izkušnje … tistega, kar dejansko iščemo od potovanja. Bo-
orstin kot oster kritik turizma tako problematizira turistične atrakcije,
češ da ponujajo nepristne posredne izkušnje, umetne izdelke, ki jih je tre-
ba konzumirati na mestu samem, medtem ko je »prava stvar« (original)
prosto dostopna kot zrak, ki ga dihamo. V tem pravzaprav vidimo direk-
tno kritiko potrošništva, ki svoje korenine vleče iz obdobja množičnega
