Page 23 - Vodeb, Ksenija. 2018. Turistične atrakcije. Koper: Založba Univerze na Primorskem.
P. 23
Definiranje osnovnih pojmov 23
in nenadomestljiv, saj ga imamo na strani ponudbe in prav tako na stra-
ni povpraševanja.
Mill in Morrison (2002) opozarjata na potrebo po organizacijski in-
tervenciji s strani menedžmenta, da bi do konzumacije in zadovoljstva tu-
rista (obiskovalca) sploh lahko prišlo. Avtorja v definiranju atrakcije ome-
njata pomen tudi drugih potrebnih storitev, prevoza in gostinstva, ki
pripomorejo k zadovoljstvu obiskovalca in naredijo to izkušnjo celovitej-
šo. Ta večplastnost in povezanost drugih proizvodov in storitev (tudi in-
frastrukture) je v nekem osnovnem kontekstu prisotna že v Gunnovi defi-
niciji oz. strukturi atrakcije (jedro, zunanji obroč, zaprto območje). O tej
povezanosti atrakcije s sorodnimi in povezljivimi storitvami in proizvodi,
z elementi ponudbe in drugimi koncepti bo govora v nadaljnjih poglavjih.
Izkustveni vidik definiranja ali vidik obiskovalca je tisti, ki se osredoto-
ča na vsebino atrakcije oz. izkustvo o tej atrakciji z vidika obiskovalca. Av-
torji, ki pri svojih definicijah izhajajo s tega vidika definiranja, so številni.
Med drugimi Boorstin (2012), ki pravi, da gre za izkustvo o drugi kulturi
(v tem primeru je to atrakcija), prav tako pa meni, da so turisti (obiskovalci)
neobčutljivi na pristnost atrakcij, kar pa je že del kritične teorije turizma,
katere glavni nosilec je ravno Daniel Boorstin. Cooper, Fletcher, Gilbert in
Wanhill (1993) atrakcije povezujejo z rekreacijskimi in izobraževalnimi ak-
tivnostmi za obiskovalce. Te aktivnosti so po njihovem prepričanju nosilci
turističnih izkušenj ali doživetij za obiskovalca. Najširši v tem vidiku defi-
niranja je najbrž Holloway (1994), ko pravi, da je atrakcija vse tisto, kar priv-
lači pozornost obiskovalcev, da dejansko pride do obiska. On se prav tako
navezuje na ostale pomembne in povezljive storitve, ki tvorijo celovitost tu-
ristične izkušnje. Pomembnejše pa je njegovo prepričanje, da gre v primeru
atrakcij za interakcijo obiskovalca z virom in ne zgolj za kreacijo izkušnje
obiskovalca. Tukaj je izpostavljeno zavedanje, da pri oblikovanju turistič-
ne izkušnje ne nastopajo zgolj zunanji in objektivni dejavniki, pač pa doce-
la obiskovalčev notranji, subjektivni svet. Torej ima menedžment nalogo in
odgovornost na podlagi zunanjih dejavnikov in tistih, na katere ima lahko
vpliv, oblikovati pogoje za turistično izkušnjo. Notranji »svet« oz. subjek-
tivno doživetje vsakega posameznika pa je odvisno le od njega samega. Nanj
imajo zunanji dejavniki lahko samo omejen učinek (marketing, mediji …),
zato se, zaradi procesa interakcije, ki se zgodi na podlagi teh zunanjih vpli-
vov in notranjih stanj posameznika, v zadnjih treh desetletjih stroka tako
zelo poglablja v menedžment turističnih atrakcij. Vsem je skupno iskanje
načina, kako vplivati na posameznika in njegova doživetja. Predvsem pa se
kaže potreba po razumevanju tega vpliva skozi interakcijo med zunanjimi
in notranjimi dejavniki v sistemu turistične atrakcije.
in nenadomestljiv, saj ga imamo na strani ponudbe in prav tako na stra-
ni povpraševanja.
Mill in Morrison (2002) opozarjata na potrebo po organizacijski in-
tervenciji s strani menedžmenta, da bi do konzumacije in zadovoljstva tu-
rista (obiskovalca) sploh lahko prišlo. Avtorja v definiranju atrakcije ome-
njata pomen tudi drugih potrebnih storitev, prevoza in gostinstva, ki
pripomorejo k zadovoljstvu obiskovalca in naredijo to izkušnjo celovitej-
šo. Ta večplastnost in povezanost drugih proizvodov in storitev (tudi in-
frastrukture) je v nekem osnovnem kontekstu prisotna že v Gunnovi defi-
niciji oz. strukturi atrakcije (jedro, zunanji obroč, zaprto območje). O tej
povezanosti atrakcije s sorodnimi in povezljivimi storitvami in proizvodi,
z elementi ponudbe in drugimi koncepti bo govora v nadaljnjih poglavjih.
Izkustveni vidik definiranja ali vidik obiskovalca je tisti, ki se osredoto-
ča na vsebino atrakcije oz. izkustvo o tej atrakciji z vidika obiskovalca. Av-
torji, ki pri svojih definicijah izhajajo s tega vidika definiranja, so številni.
Med drugimi Boorstin (2012), ki pravi, da gre za izkustvo o drugi kulturi
(v tem primeru je to atrakcija), prav tako pa meni, da so turisti (obiskovalci)
neobčutljivi na pristnost atrakcij, kar pa je že del kritične teorije turizma,
katere glavni nosilec je ravno Daniel Boorstin. Cooper, Fletcher, Gilbert in
Wanhill (1993) atrakcije povezujejo z rekreacijskimi in izobraževalnimi ak-
tivnostmi za obiskovalce. Te aktivnosti so po njihovem prepričanju nosilci
turističnih izkušenj ali doživetij za obiskovalca. Najširši v tem vidiku defi-
niranja je najbrž Holloway (1994), ko pravi, da je atrakcija vse tisto, kar priv-
lači pozornost obiskovalcev, da dejansko pride do obiska. On se prav tako
navezuje na ostale pomembne in povezljive storitve, ki tvorijo celovitost tu-
ristične izkušnje. Pomembnejše pa je njegovo prepričanje, da gre v primeru
atrakcij za interakcijo obiskovalca z virom in ne zgolj za kreacijo izkušnje
obiskovalca. Tukaj je izpostavljeno zavedanje, da pri oblikovanju turistič-
ne izkušnje ne nastopajo zgolj zunanji in objektivni dejavniki, pač pa doce-
la obiskovalčev notranji, subjektivni svet. Torej ima menedžment nalogo in
odgovornost na podlagi zunanjih dejavnikov in tistih, na katere ima lahko
vpliv, oblikovati pogoje za turistično izkušnjo. Notranji »svet« oz. subjek-
tivno doživetje vsakega posameznika pa je odvisno le od njega samega. Nanj
imajo zunanji dejavniki lahko samo omejen učinek (marketing, mediji …),
zato se, zaradi procesa interakcije, ki se zgodi na podlagi teh zunanjih vpli-
vov in notranjih stanj posameznika, v zadnjih treh desetletjih stroka tako
zelo poglablja v menedžment turističnih atrakcij. Vsem je skupno iskanje
načina, kako vplivati na posameznika in njegova doživetja. Predvsem pa se
kaže potreba po razumevanju tega vpliva skozi interakcijo med zunanjimi
in notranjimi dejavniki v sistemu turistične atrakcije.
