Page 29 - Vodeb, Ksenija. 2018. Turistične atrakcije. Koper: Založba Univerze na Primorskem.
P. 29
Koncept turistične atrakcije 29
ka dostopnosti potovanja in udobja posameznika, saj je to slednjega veli-
ka prednost, ko je omejen s časom. Ob predpostavki, da sodobni človek
zelo veliko potuje in ima zelo malo časa, je sodobna potovalna tehnolo-
gija v veliko pomoč.
Boorstin (2012) resnično verjame, da je umetnost potovanja izrinil
turizem, ki je dostopen množicam, da je sprememba, ki je osnova motiva
za potovanje, izgubljena, saj je prostor kot dimenzija v tem premiku pos-
tal irelevanten. Potemtakem je potovalna izkušnja izgubila svojo esenco –
vznemirjenost, neznano, nepričakovano, spontano. Namesto da stopimo
korak naprej in se zazremo skozi okno, da vidimo, kaj je onkraj, gledamo
le v zrcalo in vidimo samega sebe in svoj vsakdan.
Tudi Richards (2002) pod vplivom Boorstinovega koncepta atrakci-
je slednjo razume kot ne preveč družbeno vredno obliko kulture, z niz-
ko notranjo vrednostjo, ki je le prodajna uspešnica za zadovoljitev turi-
stove komoditete. Sam pravi, da je čas potrdil Boorstinovo teorijo (ta je
svojo kritiko turizma objavil sredi 60-ih let prejšnjega stoletja), čeprav so
mu mnogi avtorji oporekali glede nizke kulturne in družbene vrednosti
atrakcij. MacCannell je tako menil, da atrakcije dajejo pomen obstoju no-
vega brezdelnega razreda (turistom). Tako definira atrakcijo kot izkušnjo,
ki nastane v interakciji med turistom, znamenitostjo in markerjem (Ma-
cCannell, 1976). MacCannellova semantična analiza atrakcije postavlja
v okvir postmoderne ekonomije simbolov, kjer je pomen njihove označe-
valne vloge in družbene potrošnje znatno večji kot sam kraj aktivnosti. O
tem bo podrobneje govora v naslednjem poglavju, ko bomo obravnavali
sistem turistične atrakcije.
Če gremo korak nazaj, na turistovo perspektivo doživljanja atrakcije,
ki jo je Boorstin tako ostro kritiziral, lahko izpostavimo drug fenomen,
to pa je neizrazita tipologija sodobnega turista, o kateri poročata Weier-
mair in Peters (2000), saj ugotavljata, da je izginil tipični potrošnik, ki se
značilno vede ne glede na ceno in kakovost turističnega proizvoda. So-
dobni turist po njunem mnenju reagira predvsem na notranje dejavnike
motivacije in ne na zunanje. Omenjata t. i. novo staro etiko v potrošniko-
vem vedenju. Ta naj bi temeljila na dejstvu, da sta zadovoljstvo in poživi-
tev za potrošnika pred funkcionalnim in koristnim (Weiermair in Peters,
2000, str. 24). Uspešnost turistične atrakcije se po njunem mnenju meri z
uskladitvijo treh ključnih elementov. To so domišljija, privlačnost in do-
vršenost. Pravilno odzivanje menedžmenta na potrebe in zahteve sodob-
nega potrošnika (turista), ki so v osnovi mešanica potrebe po soncu, udo-
bju, drugačnosti in pustolovščini, miru in naravi kot tudi poživitvi in
zabavi, je zmagovalna formula. Za menedžment turističnih atrakcij me-
ka dostopnosti potovanja in udobja posameznika, saj je to slednjega veli-
ka prednost, ko je omejen s časom. Ob predpostavki, da sodobni človek
zelo veliko potuje in ima zelo malo časa, je sodobna potovalna tehnolo-
gija v veliko pomoč.
Boorstin (2012) resnično verjame, da je umetnost potovanja izrinil
turizem, ki je dostopen množicam, da je sprememba, ki je osnova motiva
za potovanje, izgubljena, saj je prostor kot dimenzija v tem premiku pos-
tal irelevanten. Potemtakem je potovalna izkušnja izgubila svojo esenco –
vznemirjenost, neznano, nepričakovano, spontano. Namesto da stopimo
korak naprej in se zazremo skozi okno, da vidimo, kaj je onkraj, gledamo
le v zrcalo in vidimo samega sebe in svoj vsakdan.
Tudi Richards (2002) pod vplivom Boorstinovega koncepta atrakci-
je slednjo razume kot ne preveč družbeno vredno obliko kulture, z niz-
ko notranjo vrednostjo, ki je le prodajna uspešnica za zadovoljitev turi-
stove komoditete. Sam pravi, da je čas potrdil Boorstinovo teorijo (ta je
svojo kritiko turizma objavil sredi 60-ih let prejšnjega stoletja), čeprav so
mu mnogi avtorji oporekali glede nizke kulturne in družbene vrednosti
atrakcij. MacCannell je tako menil, da atrakcije dajejo pomen obstoju no-
vega brezdelnega razreda (turistom). Tako definira atrakcijo kot izkušnjo,
ki nastane v interakciji med turistom, znamenitostjo in markerjem (Ma-
cCannell, 1976). MacCannellova semantična analiza atrakcije postavlja
v okvir postmoderne ekonomije simbolov, kjer je pomen njihove označe-
valne vloge in družbene potrošnje znatno večji kot sam kraj aktivnosti. O
tem bo podrobneje govora v naslednjem poglavju, ko bomo obravnavali
sistem turistične atrakcije.
Če gremo korak nazaj, na turistovo perspektivo doživljanja atrakcije,
ki jo je Boorstin tako ostro kritiziral, lahko izpostavimo drug fenomen,
to pa je neizrazita tipologija sodobnega turista, o kateri poročata Weier-
mair in Peters (2000), saj ugotavljata, da je izginil tipični potrošnik, ki se
značilno vede ne glede na ceno in kakovost turističnega proizvoda. So-
dobni turist po njunem mnenju reagira predvsem na notranje dejavnike
motivacije in ne na zunanje. Omenjata t. i. novo staro etiko v potrošniko-
vem vedenju. Ta naj bi temeljila na dejstvu, da sta zadovoljstvo in poživi-
tev za potrošnika pred funkcionalnim in koristnim (Weiermair in Peters,
2000, str. 24). Uspešnost turistične atrakcije se po njunem mnenju meri z
uskladitvijo treh ključnih elementov. To so domišljija, privlačnost in do-
vršenost. Pravilno odzivanje menedžmenta na potrebe in zahteve sodob-
nega potrošnika (turista), ki so v osnovi mešanica potrebe po soncu, udo-
bju, drugačnosti in pustolovščini, miru in naravi kot tudi poživitvi in
zabavi, je zmagovalna formula. Za menedžment turističnih atrakcij me-
