Page 26 - Vodeb, Ksenija. 2018. Turistične atrakcije. Koper: Založba Univerze na Primorskem.
P. 26
Turistične atrakcije
v mestih, ki pa so še nedolgo nazaj prišli s podeželja (proces urbanizaci-
je). Nove priložnosti in tehnološko-gospodarske razmere so vplivale na
družbene spremembe. Z urbanizacijo so se spremenili družinska struktu-
ra, način življenja in dela, s tem pa tudi način preživljanja prostega časa.
Pojmovanje časa je sploh večplastno pomenljiv koncept, s pomočjo kate-
rega lahko razložimo prehod iz agrarne v industrijsko dobo. O tem po-
drobno razpravljata Bramham in Wagg (2014), ko v grobem razdelita čas
na obdobje pred in po industrializaciji. Pred industrializacijo je človek ži-
vel v skladu z naravnimi zakoni (dnevna opravila, nočna opravila, opra-
vila v skladu z letnimi časi, vremenskimi razmerami itn.), od industria-
lizacije dalje pa je čas dobil povsem druge dimenzije. Delo v tovarni je
bilo namreč odvisno od drugih pogojev (stroji, tekoči trak, delovne raz-
mere, odnos delodajalca, zahteva po večanju produktivnosti, stroški itn.).
26 Prav tako je bilo življenje v mestu povsem drugačno od tistega na pode-
želju. Vse to so izhodišča za razumevanje potovanja posameznika v novi
luči družbenih in gospodarskih sprememb. Predvsem pa se potovanje z
obdobjem industrializacije demokratizira oz. postaja dostopnejše širšemu
krogu ljudi. Prav demokratizacija potovanja je osnova za Boorstinovo kri-
tiko turizma, ki jo poskušamo orisati v nadaljevanju.
Boorstin (2012) problematizira plehkost turistične izkušnje in tu-
ristične atrakcije kot objekta te izkušnje. Sprememba oz. potreba po
nevsakdanjem in neznanem, ki je eden ključnih motivov turističnega po-
tovanja, je stalnica in se ne spreminja s časom. Spreminjata pa se način do-
življanja in sprejemljivost tega doživljanja v obliki zahtev ter potreb turi-
stov. Pustolovščina, ki naj bi jo potujoči iskal na svoji poti, je izrabljena
in razredčena izkušnja, ki jo ublagovlja menedžment in sprejemajo turi-
sti, ker na pravo pustolovščino dejansko niso pripravljeni. Boorstin nava-
ja Descartesa, ki je v zgodnjem 17. stoletju zapisal, da je potovanje skoraj
kot pogovor z ljudmi iz preteklosti. Odpiralo naj bi obzorja, širilo svobo-
do uma in razumevanje tega sveta. Tukaj so mišljena predvsem miroljub-
na potovanja, potovanja z namenom odkrivanja in raziskovanja drugih
kultur. V tem smislu o potovanju govori spoštljivo in nadvse etično kot
o gonilni sili razvoja in spremembi človeštva in družbe, saj naj bi bila re-
nesansa posledica odpiranja oči, spoznavanja sveta z odkritjem Amerike
in potovanji okrog zemlejske oble, razsvetljenstvo pa ravno tako spodbu-
jeno s potovanji iz Evrope na zahod in vzhod. O potovanju torej govo-
ri kot o univerzalnem katalizatorju. Meni, da so potovanja ljudi zaslužna
za spremembe v razmišljanju in čutenju človeka. Toda, potovanje naj bi
bilo nekaj res velikega in dragocenega. Potovati nekoč je pomenilo posta-
ti svetovljan, kulturen, razgledan, se razviti, odrasti. Potovanje je bilo del
v mestih, ki pa so še nedolgo nazaj prišli s podeželja (proces urbanizaci-
je). Nove priložnosti in tehnološko-gospodarske razmere so vplivale na
družbene spremembe. Z urbanizacijo so se spremenili družinska struktu-
ra, način življenja in dela, s tem pa tudi način preživljanja prostega časa.
Pojmovanje časa je sploh večplastno pomenljiv koncept, s pomočjo kate-
rega lahko razložimo prehod iz agrarne v industrijsko dobo. O tem po-
drobno razpravljata Bramham in Wagg (2014), ko v grobem razdelita čas
na obdobje pred in po industrializaciji. Pred industrializacijo je človek ži-
vel v skladu z naravnimi zakoni (dnevna opravila, nočna opravila, opra-
vila v skladu z letnimi časi, vremenskimi razmerami itn.), od industria-
lizacije dalje pa je čas dobil povsem druge dimenzije. Delo v tovarni je
bilo namreč odvisno od drugih pogojev (stroji, tekoči trak, delovne raz-
mere, odnos delodajalca, zahteva po večanju produktivnosti, stroški itn.).
26 Prav tako je bilo življenje v mestu povsem drugačno od tistega na pode-
želju. Vse to so izhodišča za razumevanje potovanja posameznika v novi
luči družbenih in gospodarskih sprememb. Predvsem pa se potovanje z
obdobjem industrializacije demokratizira oz. postaja dostopnejše širšemu
krogu ljudi. Prav demokratizacija potovanja je osnova za Boorstinovo kri-
tiko turizma, ki jo poskušamo orisati v nadaljevanju.
Boorstin (2012) problematizira plehkost turistične izkušnje in tu-
ristične atrakcije kot objekta te izkušnje. Sprememba oz. potreba po
nevsakdanjem in neznanem, ki je eden ključnih motivov turističnega po-
tovanja, je stalnica in se ne spreminja s časom. Spreminjata pa se način do-
življanja in sprejemljivost tega doživljanja v obliki zahtev ter potreb turi-
stov. Pustolovščina, ki naj bi jo potujoči iskal na svoji poti, je izrabljena
in razredčena izkušnja, ki jo ublagovlja menedžment in sprejemajo turi-
sti, ker na pravo pustolovščino dejansko niso pripravljeni. Boorstin nava-
ja Descartesa, ki je v zgodnjem 17. stoletju zapisal, da je potovanje skoraj
kot pogovor z ljudmi iz preteklosti. Odpiralo naj bi obzorja, širilo svobo-
do uma in razumevanje tega sveta. Tukaj so mišljena predvsem miroljub-
na potovanja, potovanja z namenom odkrivanja in raziskovanja drugih
kultur. V tem smislu o potovanju govori spoštljivo in nadvse etično kot
o gonilni sili razvoja in spremembi človeštva in družbe, saj naj bi bila re-
nesansa posledica odpiranja oči, spoznavanja sveta z odkritjem Amerike
in potovanji okrog zemlejske oble, razsvetljenstvo pa ravno tako spodbu-
jeno s potovanji iz Evrope na zahod in vzhod. O potovanju torej govo-
ri kot o univerzalnem katalizatorju. Meni, da so potovanja ljudi zaslužna
za spremembe v razmišljanju in čutenju človeka. Toda, potovanje naj bi
bilo nekaj res velikega in dragocenega. Potovati nekoč je pomenilo posta-
ti svetovljan, kulturen, razgledan, se razviti, odrasti. Potovanje je bilo del
