Page 28 - Vodeb, Ksenija. 2018. Turistične atrakcije. Koper: Založba Univerze na Primorskem.
P. 28
Turistične atrakcije
turizma, ko je Boorstin deloval. Tako avtor meni, da je moderni turizem
posledica demokratizacije in da so raritete, dragocenosti in vrednosti vze-
te iz konteksta ter približane množici, ta pa teh vrednosti niti ne razume
niti ne vidi in jih zgolj površno opazuje, ker so pač na pladnju (oz. v nji-
hovem zakupljenem potovalnem aranžmaju). Po njegovem gre za odtuji-
tev od originala in njegovega naravnega okolja (konteksta), kot za živali v
živalskem vrtu.
Turistične destinacije ali mesta imenuje »turistične Meke« in te,
meni, nekultivirani publiki ponujajo zgolj ponaredke za denar. Pravi, da
so Svetovne razstave s tem, ko so postale atrakcija, dobile umetni zna-
čaj. Po njegovem naj bi bile atrakcije najslabša podoba nacionalne kultu-
re, ki naj sploh ne bi imela pomena za domačine in je njen pomen ume-
tno ustvarjen za turiste, saj naj bi bila »prodajni hit za turistično blago«
28 (Boorstin, 2012, str. 103), predstavljale naj bi turistični oder, kjer je vse
zaigrano. S tem, ko si je množica pripadnikov delavskega razreda potova-
nja Grand Tour začela prilagajati svojim omejenim življenjskim standar-
dom in izobrazbi, sta se vrednost in dragocenost potovalne izkušnje za-
čeli razblinjati. Boorstin tako meni, da ima turist le redko željo po pristni
kulturi (saj jo redko razume), raje ostaja pri svojih ustaljenih,, ozkih pri-
čakovanjih. Demokratizacija potovanja (nižanje stroškov, naraščanje or-
ganiziranosti in izboljšave v transportu) je pripomogla k redčenju poto-
valne izkušnje oz. tistega, kar slednja v osnovi je – pustolovščina. Tako
potovanje ima za atavistično in atrakcije razume kot vabo oz. past za ne-
vedne turiste. Izboljšani transportni pogoji in tehnologija, meni Boor-
stin, človeka oropajo pristne izkušnje premikanja v prostoru, kar naj bi
turizem bil. Prav tako moderni turizem onemogoča spoznavanje novih
ljudi. Sprašuje se, kako bo nadaljnji napredek v tehnologiji vplival na red-
čenje potovalne izkušnje. (Kaj bi rekel za sodobna virtualna potovanja?)
Kritičen je do instantnega potovanja, saj je prostor z modernim potova-
njem izgubil vlogo; prostora med potovanjem dejansko niti ne zaznamo,
saj se prevažamo s superzmogljivimi letali in drugimi prevoznimi sred-
stvi, ki neverjetno skrajšajo čas potovanja in že v naslednjem hipu smo
na drugem koncu sveta, ne da bi ob tem kaj videli ali doživeli. To je za
avtorja problematično, saj meni, da hitrost potovanja posameznika prik-
rajša za občutek spremembe prostora, njegovih značilnosti in vrednot.
Tako je prikrajšan za vse, kar je na poti do cilja tega potovanja, in ne do-
življa dejanskega potovanja, temveč samo njegovo končno postajo. Doži-
vetje posameznika se s hipno spremembo prostora ne gradira, ne razvija
in postopoma oblikuje. Sprememba prostora nastopi trenutno, zahvalju-
joč tehnologiji transporta. Z druge strani pa to ni problematično z vidi-
turizma, ko je Boorstin deloval. Tako avtor meni, da je moderni turizem
posledica demokratizacije in da so raritete, dragocenosti in vrednosti vze-
te iz konteksta ter približane množici, ta pa teh vrednosti niti ne razume
niti ne vidi in jih zgolj površno opazuje, ker so pač na pladnju (oz. v nji-
hovem zakupljenem potovalnem aranžmaju). Po njegovem gre za odtuji-
tev od originala in njegovega naravnega okolja (konteksta), kot za živali v
živalskem vrtu.
Turistične destinacije ali mesta imenuje »turistične Meke« in te,
meni, nekultivirani publiki ponujajo zgolj ponaredke za denar. Pravi, da
so Svetovne razstave s tem, ko so postale atrakcija, dobile umetni zna-
čaj. Po njegovem naj bi bile atrakcije najslabša podoba nacionalne kultu-
re, ki naj sploh ne bi imela pomena za domačine in je njen pomen ume-
tno ustvarjen za turiste, saj naj bi bila »prodajni hit za turistično blago«
28 (Boorstin, 2012, str. 103), predstavljale naj bi turistični oder, kjer je vse
zaigrano. S tem, ko si je množica pripadnikov delavskega razreda potova-
nja Grand Tour začela prilagajati svojim omejenim življenjskim standar-
dom in izobrazbi, sta se vrednost in dragocenost potovalne izkušnje za-
čeli razblinjati. Boorstin tako meni, da ima turist le redko željo po pristni
kulturi (saj jo redko razume), raje ostaja pri svojih ustaljenih,, ozkih pri-
čakovanjih. Demokratizacija potovanja (nižanje stroškov, naraščanje or-
ganiziranosti in izboljšave v transportu) je pripomogla k redčenju poto-
valne izkušnje oz. tistega, kar slednja v osnovi je – pustolovščina. Tako
potovanje ima za atavistično in atrakcije razume kot vabo oz. past za ne-
vedne turiste. Izboljšani transportni pogoji in tehnologija, meni Boor-
stin, človeka oropajo pristne izkušnje premikanja v prostoru, kar naj bi
turizem bil. Prav tako moderni turizem onemogoča spoznavanje novih
ljudi. Sprašuje se, kako bo nadaljnji napredek v tehnologiji vplival na red-
čenje potovalne izkušnje. (Kaj bi rekel za sodobna virtualna potovanja?)
Kritičen je do instantnega potovanja, saj je prostor z modernim potova-
njem izgubil vlogo; prostora med potovanjem dejansko niti ne zaznamo,
saj se prevažamo s superzmogljivimi letali in drugimi prevoznimi sred-
stvi, ki neverjetno skrajšajo čas potovanja in že v naslednjem hipu smo
na drugem koncu sveta, ne da bi ob tem kaj videli ali doživeli. To je za
avtorja problematično, saj meni, da hitrost potovanja posameznika prik-
rajša za občutek spremembe prostora, njegovih značilnosti in vrednot.
Tako je prikrajšan za vse, kar je na poti do cilja tega potovanja, in ne do-
življa dejanskega potovanja, temveč samo njegovo končno postajo. Doži-
vetje posameznika se s hipno spremembo prostora ne gradira, ne razvija
in postopoma oblikuje. Sprememba prostora nastopi trenutno, zahvalju-
joč tehnologiji transporta. Z druge strani pa to ni problematično z vidi-
