Page 22 - Vodeb, Ksenija. 2018. Turistične atrakcije. Koper: Založba Univerze na Primorskem.
P. 22
Turistične atrakcije
cije kot fenomena. Prav tako pa tudi na dejstvo, da ni le atrakcija sama po
sebi dovolj – potrebna je informacija, ki kaže na pomen, vrednost in smi-
sel obiska. Avtor kot prvi uvaja koncept zaznamovalca, katerga glavni na-
men je informirati obiskovalca o atrakciji. O sistemski strukturi turistič-
ne atrakcije bomo podrobneje pisali v nadaljnjih poglavjih.
Lew (1987) atrakcije definira kot vse tiste elemente izven vsakdanje-
ga okolja obiskovalcev, ki slednje privlačijo, da jih obiščejo. Ti elementi so
ponavadi pokrajina, aktivnosti in doživetja. V prvi različici (pokrajina) je
vloga obiskovalca pasivna, v drugi (aktivnosti) aktivna, saj gre za njego-
vo udeležbo pri nekakšni aktivnosti, pri tretji (doživetja) pa je lahko tudi
proaktivna, saj poleg zunanjih dejavnikov velik delež tega doživetja krei-
ra njegov notranji svet (vrednote, kulturno ozadje, motivi, pretekle izku-
šnje, preference, okus …).
22 Gunn (1988) v svoji definiciji prav tako opozarja na pomen načrto-
vanja in organizacije, saj podobno MacCannellovi definiciji tudi on vidi
atrakcijo skozi strukturo treh elementov (pri njemu gre za jedro, zunanji
obroč, zaprto območje (ang. nucleus, inviolate belt, zone of closure)), ki pa
pravzaprav pričajo o potrebi, da se atrakcijo načrtuje in organizira v skla-
du s potrebami ciljnega trga. Isti avtor prav tako nadgradi svoj organiza-
cijski pristop k definiranju atrakcije z definicijo, kjer atrakcije pojmuje kot
»razvite lokacije, ki so načrtovane in upravljane z namenom zadovolji-
ti interese obiskovalcev«. Gunn (1988) meni, da lahko destinacija razpo-
laga s številnimi viri, toda ti ne delujejo kot atrakcija, vse dokler niso or-
ganizirani in upravljani na način, da sprejmejo obiskovalce. Ta receptivna
funkcija atrakcij je torej ključna za njihovo delovanje, zahteva pa posega-
nje človeka (menedžmenta).
Middleton (1988) atrakcije definira kot označen trajni vir, ki ga nad-
zoruje menedžment, zadovoljstva, zabave ali izobraževanja obiskoval-
cev. Tudi ta definicija ključno vlogo pripisuje upravljanju atrakcije. Leiper
(1990), podobno MacCannellu in Gunnu, atrakcijo definira s sistemskega
vidika in meni, da je ta sistem sestavljen iz turista, jedra in zaznamovalca.
Sistem je vzpostavljen le pod pogojem, da so vsi trije elementi medseboj-
no povezani. Povezanost teh treh elementov je zagotovljena z organizira-
nostjo (menedžmentom). Podobno kot pri MacCannellu ima zaznamo-
valec funkcijo informiranja obiskovalca, jedro pa je, tako kot pri Gunnu,
ključni element interesa (motiva) za obiskovalca.
Tudi Pearce (1991) atrakcijo definira kot imenovan kraj s specifični-
mi človeškimi ali naravnimi značilnostmi, ki pa so središče interesa obi-
skovalcev in menedžmenta. Človeška prisotnost in aktivnost oz. posega-
nje je v tej definiciji več kot očitno, torej je človeški dejavnik vseprisoten
cije kot fenomena. Prav tako pa tudi na dejstvo, da ni le atrakcija sama po
sebi dovolj – potrebna je informacija, ki kaže na pomen, vrednost in smi-
sel obiska. Avtor kot prvi uvaja koncept zaznamovalca, katerga glavni na-
men je informirati obiskovalca o atrakciji. O sistemski strukturi turistič-
ne atrakcije bomo podrobneje pisali v nadaljnjih poglavjih.
Lew (1987) atrakcije definira kot vse tiste elemente izven vsakdanje-
ga okolja obiskovalcev, ki slednje privlačijo, da jih obiščejo. Ti elementi so
ponavadi pokrajina, aktivnosti in doživetja. V prvi različici (pokrajina) je
vloga obiskovalca pasivna, v drugi (aktivnosti) aktivna, saj gre za njego-
vo udeležbo pri nekakšni aktivnosti, pri tretji (doživetja) pa je lahko tudi
proaktivna, saj poleg zunanjih dejavnikov velik delež tega doživetja krei-
ra njegov notranji svet (vrednote, kulturno ozadje, motivi, pretekle izku-
šnje, preference, okus …).
22 Gunn (1988) v svoji definiciji prav tako opozarja na pomen načrto-
vanja in organizacije, saj podobno MacCannellovi definiciji tudi on vidi
atrakcijo skozi strukturo treh elementov (pri njemu gre za jedro, zunanji
obroč, zaprto območje (ang. nucleus, inviolate belt, zone of closure)), ki pa
pravzaprav pričajo o potrebi, da se atrakcijo načrtuje in organizira v skla-
du s potrebami ciljnega trga. Isti avtor prav tako nadgradi svoj organiza-
cijski pristop k definiranju atrakcije z definicijo, kjer atrakcije pojmuje kot
»razvite lokacije, ki so načrtovane in upravljane z namenom zadovolji-
ti interese obiskovalcev«. Gunn (1988) meni, da lahko destinacija razpo-
laga s številnimi viri, toda ti ne delujejo kot atrakcija, vse dokler niso or-
ganizirani in upravljani na način, da sprejmejo obiskovalce. Ta receptivna
funkcija atrakcij je torej ključna za njihovo delovanje, zahteva pa posega-
nje človeka (menedžmenta).
Middleton (1988) atrakcije definira kot označen trajni vir, ki ga nad-
zoruje menedžment, zadovoljstva, zabave ali izobraževanja obiskoval-
cev. Tudi ta definicija ključno vlogo pripisuje upravljanju atrakcije. Leiper
(1990), podobno MacCannellu in Gunnu, atrakcijo definira s sistemskega
vidika in meni, da je ta sistem sestavljen iz turista, jedra in zaznamovalca.
Sistem je vzpostavljen le pod pogojem, da so vsi trije elementi medseboj-
no povezani. Povezanost teh treh elementov je zagotovljena z organizira-
nostjo (menedžmentom). Podobno kot pri MacCannellu ima zaznamo-
valec funkcijo informiranja obiskovalca, jedro pa je, tako kot pri Gunnu,
ključni element interesa (motiva) za obiskovalca.
Tudi Pearce (1991) atrakcijo definira kot imenovan kraj s specifični-
mi človeškimi ali naravnimi značilnostmi, ki pa so središče interesa obi-
skovalcev in menedžmenta. Človeška prisotnost in aktivnost oz. posega-
nje je v tej definiciji več kot očitno, torej je človeški dejavnik vseprisoten
