Page 34 - Vodeb, Ksenija. 2018. Turistične atrakcije. Koper: Založba Univerze na Primorskem.
P. 34
Turistične atrakcije
drugo obliko atrakcije. Zato Leiper oblikuje splošnejši model atrakcije in
znamenitost preimenuje v jedro ter pravi da je atrakcija sistem, v katerem
deluje povezava treh elementov:
1. turist (človeški element),
2. jedro (ključni element privlačnosti) in
3. zaznamovalec (informativni element).
Leiperjev sistem turističnih atrakcij
V sistemu atrakcije je torej najpomembnejša povezava treh elementov (tu-
rist, jedro in zaznamovalec), saj brez nje sistema ni oz. ne deluje.
Človeški element je v turizmu zmeraj prisoten, saj brez njega ni
turizma, ne na strani povpraševanja (v primeru, ki ga obravnavamo tu,
34 torej turist) ne na strani ponudbe (turistično gospodarstvo, turistična
ponudba, destinacija, atrakcija). Človeški dejavnik ima hkrati v tem
sistemu izjemno dinamične lastnosti, saj se ves čas spreminja (okusi,
pričakovanja, potrebe, vedenje turistov), in pa statične lastnosti
(turistično bivanje – začasno bivanje na turističnem potovanju ali
obisku turistične atrakcije). Turist je potrošnik – skozi turistično
potrošnjo se izkazuje in udejanja turistična ekonomska funkcija, toda
v turizmu ne gre zgolj za ekonomsko funkcijo ali pojav. Turizem je tudi
družbeno-kulturni pojav in prostorski fenomen, saj se dogaja v nekem
prostoru (družbeno-kulturnem in naravnem). Glede na prostor gre v
turizmu zmeraj za krožno potovanje iz izhodišča (domicila turista) do
cilja (destinacije ali atrakcije same). Vmes med tema dvema poloma pa
je prehodni ali tranzitni prostor. V vseh teh točkah je prostor konstant-
na in pomembna dimenzija v turističnem doživetju kakor tudi turistič-
ni ponudbi.
Prav tako jedro ali ključni element privlačnosti predstavlja glavni mo-
tiv, ki spodbudi obisk atrakcije. Botti, Peypoch in Solonandrasana (2008)
menijo, da je treba jedro atrakcije razumeti glede na čas, ki mu ga turist
namenja s svojim obiskom. Ta odnos, ki se vzpostavi med turistom in jed-
rom atrakcije, je izjemno subjektiven. Čas, ki ga turist namenja obisku
atrakcije, je v tem smislu ključna dimenzija pri klasifikaciji atrakcij. Pri
tem pa Leiper (1990) govori o naboru atrakcij, s katerimi turist pride v stik
ob obisku destinacije, in meni, da med njimi obstaja hierarhična razvrsti-
tev. Vse te atrakcije nimajo enakega pomena za posameznega turista, zato
jih razvršča v tri kategorije: primarno, sekundarno in terciarno jedro. Po-
dobno kot Botti idr. (2008) se zaveda individualnega odnosa turista do
posamezne atrakcije. Primarno jedro je atribut kraja (lokacija, oseba ali
drugo obliko atrakcije. Zato Leiper oblikuje splošnejši model atrakcije in
znamenitost preimenuje v jedro ter pravi da je atrakcija sistem, v katerem
deluje povezava treh elementov:
1. turist (človeški element),
2. jedro (ključni element privlačnosti) in
3. zaznamovalec (informativni element).
Leiperjev sistem turističnih atrakcij
V sistemu atrakcije je torej najpomembnejša povezava treh elementov (tu-
rist, jedro in zaznamovalec), saj brez nje sistema ni oz. ne deluje.
Človeški element je v turizmu zmeraj prisoten, saj brez njega ni
turizma, ne na strani povpraševanja (v primeru, ki ga obravnavamo tu,
34 torej turist) ne na strani ponudbe (turistično gospodarstvo, turistična
ponudba, destinacija, atrakcija). Človeški dejavnik ima hkrati v tem
sistemu izjemno dinamične lastnosti, saj se ves čas spreminja (okusi,
pričakovanja, potrebe, vedenje turistov), in pa statične lastnosti
(turistično bivanje – začasno bivanje na turističnem potovanju ali
obisku turistične atrakcije). Turist je potrošnik – skozi turistično
potrošnjo se izkazuje in udejanja turistična ekonomska funkcija, toda
v turizmu ne gre zgolj za ekonomsko funkcijo ali pojav. Turizem je tudi
družbeno-kulturni pojav in prostorski fenomen, saj se dogaja v nekem
prostoru (družbeno-kulturnem in naravnem). Glede na prostor gre v
turizmu zmeraj za krožno potovanje iz izhodišča (domicila turista) do
cilja (destinacije ali atrakcije same). Vmes med tema dvema poloma pa
je prehodni ali tranzitni prostor. V vseh teh točkah je prostor konstant-
na in pomembna dimenzija v turističnem doživetju kakor tudi turistič-
ni ponudbi.
Prav tako jedro ali ključni element privlačnosti predstavlja glavni mo-
tiv, ki spodbudi obisk atrakcije. Botti, Peypoch in Solonandrasana (2008)
menijo, da je treba jedro atrakcije razumeti glede na čas, ki mu ga turist
namenja s svojim obiskom. Ta odnos, ki se vzpostavi med turistom in jed-
rom atrakcije, je izjemno subjektiven. Čas, ki ga turist namenja obisku
atrakcije, je v tem smislu ključna dimenzija pri klasifikaciji atrakcij. Pri
tem pa Leiper (1990) govori o naboru atrakcij, s katerimi turist pride v stik
ob obisku destinacije, in meni, da med njimi obstaja hierarhična razvrsti-
tev. Vse te atrakcije nimajo enakega pomena za posameznega turista, zato
jih razvršča v tri kategorije: primarno, sekundarno in terciarno jedro. Po-
dobno kot Botti idr. (2008) se zaveda individualnega odnosa turista do
posamezne atrakcije. Primarno jedro je atribut kraja (lokacija, oseba ali
